Džamija v evropskem stilu

Admin Isaković je v Ljubljano prišel leta 1992, ko je imel enajst let. Z družino je iz Doboja v severni Bosni pribežal pred vojno vihro. Ko se je vpisal na srednjo gradbeno šolo, je bil že prepričan, da bo študiral arhitekturo. Danes ima 24 let, v žepu pa ima diplomo ljubljanske fakultete za arhitekturo. Marca letos je namreč uspešno zagovarjal nalogo na temo Islamski kulturni center v Ljubljani. "Menda še na noben zagovor ni prišlo toliko ljudi. Dvorana je bila nabito polna, tako da so se člani komisije komaj prerinili vanjo," pripoveduje. Pred končno odločitvijo o izbiri tematike je imel v mislih več variant: od nogometnega stadiona, ljubljanskega potniškega centra do veleposlaništva. Zakaj se je na koncu odločil za islamski kulturni center? "Zaradi aktualnosti. Poleg tega se mi je zdel projekt zanimiv, ker vsebuje zelo pester program, od sakralnega, javnega, izobraževalnega, gostinskega do stanovanjskega. Ker bi bil to edini tovrsten objekt v državi, se mi je zdelo še posebej zanimivo, kako ga oblikovati, da ne bi ustvarjal neskladja v arhitekturni krajini, hkrati pa bi ostal zvest izročilom tradicije in bi zadovoljil potrebe naročnikov."

Diplomska naloga je pomembna še zlasti zato, ker gre za prvo idejno rešitev za konkretno lokacijo ob Cesti dveh cesarjev. Pred njim se tega izziva ni lotil še noben arhitekt. Projekt je pripravil pod mentorstvom doc. Črtomirja Mihelja, za nasvete o islamski arhitekturi pa je zaprosil Kemala Zukića, direktorja centra za islamsko arhitekturo v Sarajevu. "Pri pripravi naloge sem dal na stran politične interese, neupravičene in upravičene predsodke in k objektu pristopil kot projektant pristopi k problemu. Izhajal sem iz hipoteze, da je za islamski kulturni center razpisan natečaj oziroma da je izdano naročilo za izdelavo projektne dokumentacije na lokaciji med Cesto dveh cesarjev, Cesto v Mestni Log in Malim grabnom. V nalogi sem se posvečal predvsem objektu in manj raziskavi o vmesnosti lokacije. Tovrstne raziskave so bile narejene na občini in kot najprimernejša se je izkazala prav lokacija na Barju. Alternative so bile Korotansko naselje ter lokacije ob cesti Hradeckega, ob Vojkovi, ob Semenarni in dve lokaciji na Fužinah. Opravljena analiza pogledov z avtoceste, ki jo je za potrebe javne razgrnitve opravil mestni oddelek za urbanizem, kaže, da objekt ne bo dominanten v prostoru. To je bilo preverjeno iz osmih točk na avtocesti. Poleg tega zemljišče zakrivajo visoka drevesa, z vzhoda pa je zakrito z 'zeleno fasado'. Študije so pokazale, da objekt tudi pri uporabi maksimalno dovoljenih gabaritov ne bi predstavljal večjega konflikta v prostoru. Iz zelenja bi izstopala le kupola in minaret. Poleg tega tudi ne bi zastrl pogleda na Barje in Cankarjev vrh." Odločil se je za nekoliko manjšo dimenzijo objekta od tiste, ki jo v svojem aktu dopušča mestni oddelek za urbanizem. Skupna površina tako znaša 2724 kvadratnih metrov. Kompleks sestavlja pet kvadratnih objektov, ki so atrijski, s proporcionalno delitvijo osmerokotnika. Notranji prostori svetlobo dobivajo prek steklenih atrijev in steklenih delov na fasadi. Izbira petih objektov ni naključna. Številka pet namreč simbolizira pet stebrov islama. Ta motiv je ponovil v notranjem atriju s štirimi stebri iz steklenih prizem in vodnjakom. Na enem od stebrov je namestil dve uri. Pri tem se je zgledoval po rimskih stolpih z uro in sarajevski sahat kuli ob Begovi džamiji. Zakaj so objekti kvadratni? "Ker je to eden osnovnih geometrijskih likov, prav geometrija pa je tisto, kar v islamski arhitekturi najbolj odraža božanske vrednosti in predstavlja najboljšo vez med bogom in človekom." Za iztočnico je uporabil prvo džamijo, ki je bila zgrajena leta 622 v Medini in je bila obenem Mohamedova hiša. Admin se je pri oblikovanju ljubljanskega islamskega kulturnega centra odločil za moderen pristop. Izognil se je pretirani dekoraciji in eklekticizmu. "Cilj je bil doseči tradicionalnost v modernem duhu in pri tem ne ustvariti 'estetske agresije'v ljubljanskem prostoru. Tradiciji islama sem se skušal približati s čim manjšim vključevanjem očitno islamskih elementov. Objekt je introvertiran, svojo 'islamskost' pa odraža z masami, členitvijo fasad, mušarabijami in oblikovanjem v notranjosti." Nastal je oblikovno čist objekt, ki ne skriva obrisov orienta, a hkrati ni načičkan in ne izstopa iz lokalnega mestnega tkiva. Pri projektiranju se je odrekel tradicionalnim kupolicam, železnim dodatkom in balkončkom na minaretu. "Ker je v mojem projektu vsak objekt atrijski, sem se odločil, da v vsak atrij vgradim moderen kubus, s tipično modernimi elementi kot so jekleni stebri in steklo. Steklen kubus je vstavljen v tkivo masivne gradnje. Lahko bi rekli, da gre za 'novo' pod okriljem 'starega', tradicionalnega." Namesto turškega ali arabskega stila se je rajši odločil za evropskega. "Držal sem se načela 'manj je več'. Nisem namreč želel, da bi se že iz letala videlo, da gre za džamijo, ampak da bi to opazili šele, ko bi prišli na lokacijo. Po mojem je objekt dodelan do takšne mere, da mu ni mogoče ničesar odvzeti ali dodati, ne da bi se pri tem načeli njegovo celovitost in estetsko vrednost. Ne želim biti neskromen, vendar moram reči, da sem z rezultatom zelo zadovoljen in da mi je res uspelo ustvariti osnovno zamisel."

Atrijski kompleks

Kompleks sestavljata dva pritlična objekta, dva nadstropna objekta in molitveni prostor, ki je zaradi simbolike višinsko bolj izpostavljen. Tloris vsakega od objektov je dvajset krat dvajset metrov. Pritlične in nadstropne objekte med seboj ločuje tako imenovana džamijska ulica, po katerih je tudi glavni dostop do kompleksa. Center je tematsko deljen na sklope. V administrativnem sklopu je uprava islamskega centra, v javnem sklopu so restavracija, knjižnica in družabni prostori, v sakralnem molitveni prostor in prostori za obredno umivanje, v zasebnem stanovanji za muftija, imama in goste, v izobraževalnem pa učilnice za verouk. Minaret je visok 27 metrov in je prosto stoječ oziroma ne 'raste' iz ostalih objektov, kot je to v navadi pri mnogih drugih džamijah v tujini. V njem tudi ni tradicionalnega stopnišča, saj naj bi se klic k molitvi petkrat na dan po tri minute prenašal kar prek zvočnikov. "Jakost zvoka bi bila seveda usklajena s predpisi o dovoljeni ravni hrupa v stanovanjskem okolju, kar je najlaže doseči prav z vnaprej posnetim klicem." Minaret je zasnovan kot jeklen skelet, po principu žerjavskega stolpa. "Takšna konstrukcija zaradi svoje majhne teže ne bo imela težav na nestabilnih barjanskih tleh. Nanj so obešene steklene plošče in plošče iz betona." Zaradi svoje višine in vitkosti ne deluje masivno, ampak elegantno. Na četrtini njegove višine od vrha navzdol je vstavljen tradicionalni islamski vzorec, ki se mu reče mušarabija. Isti ornament se ponovi na okenskih senčilih, ki so izdelali iz kovine in pritrjeni na vertikalne nosilce. Kupola je iz lepljenih nosilcev, visoka je 18 metrov, na vrhu ima svetlobni obroč, njena največja posebnost pa je v tem, da ni oblikovana kot klasična polovica krogle. "Poskušal sem narediti korak naprej in doseči modernost, metaforičnost in večji vizualni učinek tako, da sem kupolo potegnil za tri četrtine premera navzven." Višina minareta in kupole nista izbrani naključno, saj morata biti usklajeni in v proporcu. "V primeru, da je kupola visoka do 18 metrov, je optimalna višina minareta med 35 in 55 metri, kar takšna višina nudi dobre proporce. Objekt islamskega kulturnega centra v Ljubljani bo imel veliko tlorisno površino, zato bi bil v primeru nizke kupole in minareta negacija samega sebe in bi s tem ustvaril negativen estetski faktor v strukturi mesta. Na podlagi usklajevanja z islamsko skupnostjo in upoštevanja prostorske omejitve je bila tako v odloku PUP določena višina minareta do 27 metrov," mi pojasni Admin.

Pomemben del centra je molilnica, ki je po tradiciji orientirana proti Meki. Gre za prostor brez vmesnih sten in oceanskih tlorisom. Celotna kvadratura molilnice, vključno s prostori za obredno umivanje, garderobami, prostori za ženske, stopniščem in večnamensko sobo obsega 684 kvadratnih metrov, sprejme pa približno 500 do 600 vernikov. "Ob večjih praznikih bo mogoče molitvi prilagoditi tudi ostale prostore, kar pomeni, da bi džamija lahko sprejela okoli 700 do 800 vernikov." Molitveni prostor je izčiščen, v njem je le nekaj osnovnih, tradicionalnih elementov. "Mihrab sem poskušal oblikovati na moderen način, vendar še zmeraj v tradicionalnem duhu. Namesto polkrožne hiše, sem v portal 'zasekal' pravokotno nišo in v njo vrezal arabske črke oziroma besedo La illahe illellah v kufi okrogonalni kaligrafični pisavi. Materiali so sodobni in klasični. Les in kamen dajeta vtis statičnosti in tradicije. Vse skupaj pa poživi plošča iz patiniranega brona, v katero so zarezane odprtine, skozi katere prihaja difuzna svetloba od zunaj. Na ta način črke tudi simbolično 'zažarijo'. Nad mihrabom so na leseni plošči arabske črke v zlasti barvi, ki reliefno izstopijo iz površine lesa," mi pripoveduje Admin. Drugi pomemben element molilnice je mimbar. Tudi pri tem elementu se je Admin držal konceptualno čistih oblik z modernimi materiali, lesenimi vmesnimi deli in žičnatim vzorcem v lesenih okvirjih, ki se v pasovih ponavlja in tvori 'tančico' okoli stopnišča. Na prekladah okvirjev je predvidel klasičen mimbarski napis v kaligrafični pisavi. Nasproti molilnice je glavno notranje dvorišče z vodnjakom, okoli katerega stojijo štirje stebri iz jeklenega skeleta, zapolnjenega s steklenimi prizmami. "Poseben učinek bo ponoči, ko bodo stebri od znotraj 'žareli' zaradi vmeščenih reflektorjev in bodo v kombinaciji z osvetljenimi vodoskoki fontane notranjemu dvorišču nudili posebno ozračje." V vogalih 400 kvadratnih metrov velikega glavnega atrija so po delitvi osemkotnika postavljeni kubusi z zelenjem, zasajenim v kaskadah.

Fasada kompleksa je sestavljena iz horizontalnih in vertikalnih jeklenih profilov, na katere so obešene krušene betonske plošče. Na ploščah so vmesni pasovi za mozaične ploščice. Za referenco je uporabil stebre pri hotelu Union. Rustikalna podoba betonskih plošč se na objektih izmenjuje z grobim fasadnim ometom in gladkimi barvanimi pasovi. Fasada je v belo-modri kombinaciji. Zaprti deli so beli, steklo je tonirano modro, posamezni detajli pa so obloženi z mozaiki v različnih odtenkih modre barve. "Modra barva kot simbol neba, bela kot simbol čistosti. Skupaj poudarita ena drugo in vizualno povečata prostor."

V center se vstopa skozi portal, ki simbolično ločuje hrupni del mesta od miru v džamiji. "Portal je zametek nekdanjega 'ivana', vendar ima danes le simbolno funkcijo," mi pojasni Admin in doda, da je v center mogoče priti tudi prek stranskega vhoda, ki je povezan z atrijem ali pa prek glavnega vhoda skozi tako imenovano džamijsko ulico. Pred centrom je predvidena ploščad, tlakovano s kamnom in zasajeno z manjšimi drevesi in ustrezno opremo. Za obiskovalce so predvidena parkirišča, med katerimi bi bilo zasajeno drevje. Gradbena parcela dopušča izvedbo približno dvesto parkirnih mest. Dostop do islamskega kulturnega centra je predviden iz zahodnega dela Ceste dveh cesarjev, v širše prometno omrežje pa je lokacija vključena prek zmogljive prometnice v Mestni log, tako da večina obiskovalcev ne bi uporabljala Ceste dveh cesarjev. Poleg tega je predvideno tudi podaljšanje proge mestnega prometa po Tbilisijski cesti. Džamija bi bila za občino odličen motiv, da to območje mesta končno tudi komunalno in prometno uredi. "Džamijska ulica se zaključi s travnatimi stopnicami, po bregu navzdol, proti Malemu grabnu. Na zelenih površinah so predvidena otroška igrišča, paviljoni in prostori za oddih za odrasle. Pas ob Cesti v Mestni log je zasajen z avtohtonim drevjem in kot tak varuje objekt pred hrupom in pogledi." Zelene površine na obeh straneh džamije predvideva že prostorski plan. Pri čemer je Admin eno polovico zasnovan po principu angleškega vrta s parkom, zelenicami in paviljoni, drugo polovico pa po principu francoskega pejsažnega parka. Jasno je, da gradnja takšnega centra ne bo poceni. Pa ne le zaradi velikosti objekta, ampak tudi ali še bolj zaradi neugodnega barjanskega terena. Ker terena zaradi poplavnosti ni dovoljeno nasipati, je zaradi slabe nosilnosti tal obvezno pilotiranje. "Po posvetu s statikom sem se odločil za betonske pilote, ki bi bili postavljeni na osnih razdaljah približno 2,7 metra in na vseh ključnih točkah. Možno je sicer tudi pilotiranje z lesenimi lebdečimi piloti, ki so razmeroma cenejši in enostavnejši za vgradnjo, a ker ne gre za manjšo stanovanjsko gradnjo, pač pa večji objekt, sem se nazadnje odločil za beton."