Dinastija Kuti

Po smrti Boba Marleyja, ikone prve popularne godbene oblike iz "tretjega sveta", ki je postala globalna, je šef londonske založbe Island Chris Blackwell iskal njegovega naslednika. Iskal ga je v Afriki, v Nigeriji. Našel ga je v Lagosu. Zares, album Juju Music (1982) Kinga Sunnyja Ad*ja je v "zahodno" zvočno krajino iniciiral afriško popularno godbo. Blackwell je ravnal podobno kot deset let prej pri Marleyju in skupini The Wailers. Zven je prilagajal zahodnemu rockovskemu formatu in album razkošno produciral. Ampak Ad*jev juju, čeprav intrigantno moderniziran, ni doživel enake usode kot Marley in reggae. Bil je preveč lokalen, premalo panafriški za Afričane doma in v diaspori (resnici na ljubo je bil prvi dejanski panafriški slog kongovska rumba s Francom na čelu), preveč afriški za zahodna ušesa, umerjena na poudarjeni ali zamaknjeni beat afroameriških godb. Stanje je bilo diametralno nasprotno današnjemu zapovedanemu iskanju in slavljenju raznoličnosti, lokalnosti, pristnosti v polju world music. Toda že glasbeno stanje stvari v megapolisu, kjer je iskal Blackwell, je razodevalo povsem drugačno polje silnic.

Sunny Ad* je bil resda lagoški zvezdnik, priljubljen v zahodni Afriki, toda moderni juju je bil glasbeni slog povojnih jorubskih elit. Pospremil jih je do politične oblasti in jih pomagal vzdrževati na oblasti. Slavil jih je v pesmih, ki so nastajale v specifičnem patronskem odnosu. Bil je v konfliktnem sožitju z "muslimanskim" popularnim slogom fuji.

Toda po Lagosu je donel še en slog, ki ga je vneto podpirala manjšina, predvsem mlajši izobraženci, študentje, delavci in brezposelni priseljenci z vseh koncev Nigerije in zahodne Afrike. To je bil opozicijski, svetovljanski, "razredno sovražni" afrobeat Fele Anikulapa Kutija. Juju in fuji sta hkrati legitimirala družbeno neenakost in zagovarjala možnost, da v postkolonialni Nigeriji vsak lahko postane bogat in močan, kontroverzni Fela Kuti pa je s čezvse izvirno godbo in besedili tolkel po vsem slabem v nigerijski družbi: po korupciji, politiki želodca, ki jo je vodil kompradorski razred, razprodaji naravnih bogastev, po vojaških diktaturah, opozarjal je na revščino, zasmehoval afriške ženske, ki so podlegale zahodnjaški nečimrnosti, razglašal se je za duhovnega sina Kwameja Nkrumaha, očeta panafrikanističnega gibanja. Za povrh se je uspešno upiral glasbenemu monopolu tujih založnikov.

Afrobeat, ki je bil Kutijeva iznajdba, je postajal trn v peti oblastnikom v Nigeriji. Po vrnitvi iz ZDA, kjer se je na turneji leta 1969 navlekel idej gibanja Črnih panterjev, je njegova godba - izvirna mešanica zahodnoafriškega highlifa, soula, funka in avantgardnega jazza - udarila v ostrih plesnih komadih, ki jih zaradi vse večje popularnosti političnih sporočil elite in generalske hunte niso več mogle prenesti.

Fela Kuti je postajal najbolj preganjan, največkrat zaprt in obsojen afriški glasbenik. Leta 1974 so ga prvič zaprli zaradi domnevnega posedovanja marihuane. Njegov klub v Lagosu, Afro-Spot, kasneje preimenovan v Shrine, je postal zbirališče in središče kozmopolitske in opozicijske publike. Leta 1974 je kupil večje posestvo in razglasil neodvisno državo, Republiko Kalakuta, ki je utelešala njegovo alternativno vizijo življenja v Nigeriji. "Državo v državi", komuno glasbenikov, njihovih žena in priležnic s tonskim studiem, kjer je ustvarjal, so leta 1977 napadli vojaki, jo do tal požgali in brutalno pretepli njene državljane. Zaradi hudih poškodb je umrla Felova mama. Povod je bil komad Zombie, jedka satira o vojaškem režimu, ki je na festivalu črnih umetnosti in kulture v Lagosu obnorel občinstvo. Naslednje leto se je prizor ponovil v ganski Akri, kamor je začasno prebegnil. Fela je s skupino Africa 70, ki je štela štirideset glasbenikov, plesalk in pevk (njegovih žena, ki so se vse pisale Anikulapo Kuti), na prepolnem nogometnem štadionu v Akri vnovič odigral skladbo Zombie. Izbruhnili so nemiri, člane benda so zaprli in jih deportirali nazaj v Lagos. Po vrnitvi je Kuti postajal še bolj angažiran. Ustanovil je politično stranko Ljudsko gibanje. Leta 1979 je kandidiral za predsednika, a so njegovo kandidaturo po ukazu od zgoraj preprečili. Ob ponovni kandidaturi štiri leta pozneje mu je načrte prekrižala policija, ki je povsem razdejala njegovo hišo in njene prebivalce pretepene vrgla v ječo. Ko je Fela ždel v zaporu, je njegovo skupino in glasbene posle že začel prevzemati najstarejši sin Femi, ki danes sijajno in z nič manjšo silovitostjo vodi svojo skupino in širi tradicijo afrobeata. Fela je z osemdesetglavim bendom Egypt 80 z albumi in udarnimi komadi v osemdesetih in na začetku devetdesetih let obredel Evropo in ZDA in postajal vodilni ambasador nove, drugače misleče postkolonialne Afrike.

Podobno kot pisatelj, nobelovec Wole Soyinka je bil Kuti, vsem kontroverznostim navkljub, eden redkih Nigerijcev, ki niso ne Joruba, Fulanec, Havsa, Igbojec, ne musliman, ne katolik. Oba, Soyinka in Kuti, sta se sicer rodila v mestu Abeokuta, le da prvi v revni, drugi pa v srednje premožni meščanski jorubski družini. Kutijeva mama je bila feministična aktivistka.

Ob Felovi smrti zaradi aidsa leta 1997 je bilo na pogrebu v Lagosu več kot milijon ljudi. Marsikdo se je spomnil njegovih ničkolikokrat izrečenih besed: "Če živiš v Angliji, lahko poješ o radostih in ljubezni. Toda v moji družbi ne moreš peti o ljubezni, ko se ljudje borijo za preživetje. Glasba jih mora vzdramiti, da opravijo svojo dolžnost kot državljani in da začnejo delovati."

Na Drugo godbo prihaja bend Egypt 80 s člani legendarnih bendov Fele Kutija. Vodi ga 23-letni Felov sin Seun. Zaigrala bo gibka plesna godba dinastije Kuti in zazveneli komadi, zaradi katerih je v kulturnem bazenu Črnega Atlantika ob Bobu Marleyju in Jamesu Brownu Fela Kuti zgodovinsko najmarkantnejše glasbeno ime. Njegove pesmi pojejo o "žalosti, solzah in krvi" v sodobni Afriki.