Brez kiča in za vsakega nekaj

Kakšen je bil leta 1993 prvi festival, če ga primerjamo z letošnjim?

Že prvi festival je težil k temu, da bi bil največji. Zaradi znane zgodbe s sponzorji. Ugotovili smo, da ljudje niso pripravljeni plačati vstopnine. Če torej želimo opravljati svoje temeljno poslanstvo, tisto, zaradi česar smo bili ustanovljeni, in da to sploh lahko opravljamo, moramo denar nekje zaslužiti. Denar naj bi zaslužili tako, da smo naredili največji takšen dogodek v Sloveniji, ki je bil, mimogrede, neprimerno manjši od letošnjega. Po številu dogodkov se prireditvi zanesljivo razlikujeta. Čeprav se ne spomnim števila dogodkov na prvem festivalu.

Različno je tudi to, da je bila v primerjavi s tem, kar je narejeno danes, tisto popolna improvizacija. Spomnim se, da še nismo imeli strehe na plavajočem odru, da sem sam plezal in privijal reflektorje. Bili smo polni navdušenja. Saj ne da bi to navdušenje zdaj usahnilo, samo stvari so postale neprimerno bolj profesionalne. Takrat so bili trije odri. Danes je prizorišč, na katerih poteka festival, kar dvaindvajset. Takrat smo mislili, da smo zajeli že skorajda vse žanre. Sčasoma smo odkrivali, da obstajajo še drugi žanri, in se ob tem učili. Tako smo seveda dopolnjevali tudi festival. Vendar pa so že prvo leto Mariborčani, lačni takšnega dogajanja, festival izjemno dobro sprejeli. Od takrat je dejansko njihov ponos. Na začetku je bilo tudi stojnic s hrano manj. Potem vedno več. Spomnim se, da so pri glavnem odru, kjer še ni bilo pravih tribun, pekli čevapčiče. Zdaj mislim, da je stojnic s hrano okoli trideset. Na njih imamo večinoma samo hrano in pijačo. Pa tudi kakšna zavarovalnica ali banka ima svojo stojnico.

Koliko je bilo ob festivalskih začetkih obiskovalcev?

Bilo je približno 100 do 150 tisoč ljudi. Zadnja leta ugotavljamo, da jih je najmanj 500 tisoč. Kasneje smo se nehali ukvarjati s to številko, ker enostavno ni bilo več pomembno, koliko ljudi pride. Na začetku smo morali oceniti število obiskovalcev, da smo pritegnili sponzorje. Ker smo morali biti največji festival, smo te številke poudarjali. Koliko je projektov in koliko obiskovalcev. Številke še vedno rastejo, čeprav jih ne poudarjamo več. Zanesljivo pa je to še vedno največja prireditev v Sloveniji.

Ima Festival Lent ciljno publiko?

Namenjen je vsem ljudem, ki se želijo prijetno počutiti. Tako je tudi nastal. Šlo je za to, da so se ljudje sprehajali ob Dravi, mi pa smo kulturo pripeljali tja, ker niso hoteli iti v zaprte prostore in tudi vstopnic niso želeli plačevati. Še vedno so najširša ciljna publika ravno ti sprehajalci, ki prihajajo na rivo. Z našimi dogodki pa jim spravljamo kulturo pod kožo. To so ljudje, ki začnejo kupovati vstopnice, ki se vedno manj sprehajajo in vedno bolj spremljajo dogodke. Ta edukativna funkcija je zelo pomembna.

Prej ste govorili o prvem in letošnjem festivalu. Kako je s konceptom, se spreminja?

Koncept je bil že takrat family event. Za vsakega nekaj. Skoraj za vsakega nekaj, lahko rečemo, ker tisti, ki so želeli poslušati pevke s hrvaške estrade, tega na Lentu niso videli in tudi ne bodo. Mogoče je človeku vseeno všeč kaka komedija, ki jo uprizorimo, ali pa mu je všeč kak jazz. To je načelo festivala. Brez kiča in za vsakega nekaj. Koncept se ne spreminja, se pa po svoje širi. Razlike so v tem, da smo morali na začetku veliko več investirati v zvezde, kot so Ray Charles, B. B. King, Jose Feliciano. Pa nekatere, ki niso bili tako prepoznavni, kot je meni osebno zelo ljub Dr. John, na primer. To so bila imena, ki so nam ustvarjala imidž v mednarodnem prostoru. So pa nekateri, ki so meni še posebej prirasli k srcu. Nikoli ne bom pozabil jam sessiona, ki smo ga imeli v ruševinah, drugo leto festivala, ko je gostoval Lester Bowie. Tisto je bilo fantastično.

Se vam je jam session z Lesterjem Bowiejem zdel eden markantnejših dogodkov na festivalu?

Po svoje mi je ostal najbolj v spominu zaradi tega, ker so se takrat stvari sploh začele dogajati. V ruševine Žičkega dvora in Minoritskega samostana smo pripeljali živo glasbo. V ruševinah smo naredili garderobo, in ker je strašansko deževalo, se je v tisti garderobi zgodil jam session, na katerem nas je bilo približno deset, dvajset. Glasbenikov je bilo ravno toliko kot nas. To je bilo nepozabno. Inštrumente so si med seboj menjavali in so igrali vsak na inštrument koga drugega. Nepozabno je bilo, če govorimo o after partijih, ko so se srečali glasbeniki B. B. Kinga in Paquita D'Riviere. To so stvari, ki imajo po mojem posebno vrednost.

Zdi se, da je na festivalu zadnja leta vedno manj zvezdniških imen.

To je namenoma, saj je zvezdniška glasba, ki jo vsi poznajo, tudi zelo draga. Z vstopninami tega ne pokrijemo. Zato je naše vodilo že pred leti postalo, da naši ljudje potujejo po svetu in iščejo skupine, ki so dobre in kasneje postanejo zvezdniške.

Lent je bil eden prvih festivalov v Sloveniji, ki temeljijo na eventih. Kasneje so mu sledili številni festivali.

Če so začeli tudi zaradi našega zgleda, smo samo veseli. Moja zamisel je bila, da bi bila Slovenija lahko dežela festivalov. Prideš za en mesec in hodiš s festivala na festival. Ta zamisel se mi zdi še vedno izvedljiva, samo povezanost ni takšna, kot bi lahko bila. Mislim, da bi se to zanesljivo dalo narediti. V Sloveniji lahko postanemo prepoznavni ravno skozi festivale.

Torej Lent ni blagovna znamka na tej ravni?

Za zdaj še ne. Lahko pa postane. Med več tisoč evropskimi festivali je bil Lent edini iz Slovenije uvrščeni na lestvico petdesetih najpomembnejših festivalskih dogodkov. To lestvico sestavlja nizozemska organizacija, katere predstavniki se dogodka udeležijo anonimno. Lani smo bili na petintridesetem mestu. Zdaj so spremenili sistem. Obdelali so tisoč festivalov, med slovenskimi so si ogledali še Drugo godbo in Festival Ljubljana. Nazadnje so izbrali petdeset najdogodkov, med katerimi so tudi dirke bikov v Pamploni, Love parade v Berlinu in podobni.

Kaj si boste letos na Lentu ogledali vi?

Petindvajsetega junija bo opolnoči na Jazzlentu koncert Vlatka Stefanovskega in Miroslava Tadića. Dve kitari, akustično. To si bom gotovo ogledal. To bo event za dušo. Šel bom tudi na Let 3, da vidim, kakšne nove neumnosti so si izmislili. Rad imam ulično gledališče. Bo predstava, ki se bo dogajala na Grajskem trgu, na fasadah.

V bistvu ste bili ves ta čas tisti, ki je lahko našel sponzorje za tak festival. Je to še tako pomembno?

Drugače ne gre; 80 odstotkov je sponzorskega denarja, in če tega ne bi bilo, ne bi bilo festivala. Imamo pa donatorje in sponzorje. Donatorji so tisti, ki te imajo radi, pa ne želijo biti nikjer omenjeni. Neka gospa da toliko denarja, da sploh ne morem verjeti, da lahko da. Ne želi pa se nikjer pojavljati. To je pravi donator, to je mecen v pravem pomenu besede. Sponzorstvo pa je posel. Nekaj, kar je na koncu merljivo. Nekaj, kar ponudiš korporaciji, ki želi doseči svoje cilje. To ponujam jaz. Ponujam jim, da lahko prevzamejo družbeno odgovornost. Ponujam jim, da lahko pripeljejo poslovne partnerje na dogodek, kjer ni treba, da sedijo v prvi vrsti s kravato, ampak je vse skupaj bolj ležerno. Tako lahko uresničijo katero od svojih zamisli. Nekateri želijo direktno oglaševanje. Torej, da se čim večkrat pojavijo. Potem lahko govorim o indirektnem oglaševanju. Vse to ponujam možnim sponzorjem. Ponujam jim tudi, da ko pridejo v V. I. P., jim koga pripeljemo, jih s kom seznanimo, s človekom, s katerim želijo skleniti posel. To so stvari, ki jih zaračunamo. Zato se sponzorji iz leta v leto vračajo.

V Mariboru je nekaj ljudi, ki so ali pa še delujejo podobno. Jože Jagodnik pri nogometu, Tone Vogrinec pri smučanju, posredno je bil eden izmed njih tudi Stojan Auer, pa Brane Rončel. Od kod takšna iznajdljivost?

V Mariboru je težje početi stvari na normalen način in s širšo podporo. Zato se je treba trmasto in trdoglavo prebijati. S tem verjetno pridobiš izkušnje in zato, ker je toliko težje, je vizija, ko jo uresničiš, toliko prepoznavnejša. Je pa res, da so marsikaterega od teh ljudi do danes že popljuvali. Mene še niso in se bom trudil, da se to ne bo zgodilo. Zanesljivo pa so ti ljudje naredili veliko za prepoznavnost našega mesta. Zaradi vsakega od njih je postalo to mesto prepoznavno v pozitivni konotaciji. Meni so bile stvari, ki jih je počel Auer, sicer tuje, ampak vseeno klobuk dol. Tudi mi bi lahko počeli take stvari. Vendar nobeden od nas ne bi imel pri tem nič več, kot ima sedaj, ker smo javni zavod in imamo fiksne plače. Zato lahko kakovost reguliramo in zato smo lahko edukativni.

Večkrat pravite, da od prejšnje oblasti niste dobili nobene podpore.

Do sedaj mi ni pomagala nobena oblast. Interes, ki je bil sedaj izkazan, me konec koncev zelo preseneča. Čeprav mi je jasno, ker stvari, ki jih počnemo, je navsezadnje treba narediti, da se nekaj dogaja.

Torej ni naključje, da po dolgem času Lent odpira premier?

Janez Janša odpira Lent. Pred časom je obljubil, da pride, in očitno obljubo drži. Upam samo, da ne bo prišel praznih rok. Upam, da se bodo zgodile nekatere stvari. Pa ne zato, ker se spodobi, da ne prideš praznih rok, ampak zato, ker je to stvar, ki jo je treba urediti. Dobili smo nov zakon o obdavčevanju tujcev, nastopajočih iz tujine. Torej se zapiramo. Zgodilo se nam je, da so dobili gasilci koncesije, ki nam jih je prej lahko dajala varnostna služba. Pa gre tukaj spet nekaj milijonov. Torej vsi dobivajo koncesije, država ureja stvari. Mi, ki vse to počnemo, pa nimamo prave podpore. Stvar, ki jo bom skušal razložiti ministrskemu predsedniku, je tržna festivalska niša, o čemer sem danes že govoril. Slovenska festivalska niša.