Avignonsko pismo o konju, ki stresa z gosto grivo

Verjetno pa je, da se vsako leto julija vendarle ne bi sprevrgel v takšno noro mravljišče, če ga že šestdeset let ne bi poživljal eden izmed najbolj pomembnih in odmevnih festivalov v Evropi. Uradni festivalski program spremlja nepregledno število gledaliških prireditev, ki čarobne mestne ulice sprevračajo v odre, kjer se ponujajo na ogled klovni in pantomimiki, plesalci in pevci, tragiki in komiki. Mestne ulice in uličice kljubujejo moči sonca, ki čez dan pripeka z močjo peklenskih 42 stopinj, znosno postane šele proti večeru, zato ljudje klepetajo, popivajo in veseljačijo do zgodnjih jutranjih ur, medtem ko se romantično monotona pesem čričkov pojavlja kot nekakšna nepogrešljiva provansalska zvočna kulisa.

Uradni program festivala v Avignonu je že nekaj let izrazito sodobno naravnan. Del programa izbirajo pomembni gledališki avtorji našega časa; lani Jan Fabre in letos Josef Nadj, umetnik na dolgoletnem koreografskem začasnem delu v Franciji, sicer pa po rodu nadarjeni, tankočutni, melanholični Vojvodinec, ki smo ga tako geografsko kot duhovno posvojili tudi Slovenci, saj je bila Nadjeva rojstna Kanjiža nekoč del naše skupne države. Nadja so letos nagradili z evropsko gledališko nagrado, ki so jo doslej prejele le najbolj karizmatične gledališke osebnosti našega časa. Lanski festival, ki mu je nepozaben pečat vtisnil Belgijec Jan Fabre, se je sprevrgel v francoski kulturni škandal. Medijski odmevi na - po mojem mnenju - sanjsko dober gledališki program so bili uničujoči, izšle so celo tri knjige, v katerih so avtorji poskušali dokazati, da belgijska gledališka doktrina ne šteje prav dosti, poleg tega so se pojavili tudi nacionalistično obarvani očitki; kritikom se je zdelo sramotno, da jim (Francozom namreč) Belgijci solijo pamet na njihovem lastnem paradnem festivalu. Pričakujemo lahko, da bo letošnji program, ki je precej manj drzen od lanskega, obenem pa ga je po svoje obarval tudi Nadj, ki ga imajo Francozi vendarle za svojega, prirediteljem omogočil bolj miren spanec. Miren spanec je za nas, gledališke producente, sicer ravno tako zdrav kot za vse druge, seveda pa to ni tisto, kar nas v resnici žene naprej, in se zato po svoje prav radi kalimo v vihrah konfrontacij z okoljem, ki so pogosto tudi potrditev, da smo na pravi poti.

Gledališke festivale po svetu lahko delimo na tiste, ki se odvijajo v prestolnicah in drugih mestnih središčih, in pa na turistične prireditve, ki oživljajo mrtva in sicer sploh ne tako zelo obljudena mesta. Vsi festivali sicer razširjajo duhovna obzorja občinstva, vendar so doživetja veliko globlja prav na festivalih, kot je Avignon. Ljubljančan je čez dan v službi, iz katere prihiti domov, skuha pozno kosilo, pomije posodo, se stušira, preobleče in odhiti recimo na gledališki festival Exodos, s katerega potem drvi domov takoj po predstavi, ker je prihodnje jutro spet treba v službo. Med spremljanjem predstave se ni tako lahko znebiti prav vseh skrbi, ki nas tarejo v življenju. Čisto nekaj drugega je, če človek vzame dopust in se odpravi v kakšno drugo mesto samo zato, da bi spremljal gledališki festival, ki se mu, osvobojen okovov vsakdana, lahko popolnoma posveti z umom, dušo in telesom. Zato imajo celo aplavzi na festivalih taksnega tipa čisto drugačno moč. Občinstvo je tu v Avignonu pripravljeno tako na zahtevne kot na zabavne gledališke avanture, ki jih nagrajuje z dolgim, močnim in iskrenim ploskanjem. Z naklonjenostjo so gledalci sprejeli denimo monodramo Viviane de Muynck - mogočna gledališka dama, ki je poučevala tudi na letošnjem Exodosu - v kateri je upodobila Francozinjo Claire Goll, muzo in mecenko številnih pomembnih umetnikov v razburkani in miselno razigrani prvi polovici prejšnjega stoletja. Gledališka skupina Needcompany iz Belgije pod umetniškim vodstvom Jana Lauwersa, v kateri pogosto igra tudi De Muynckova, pa je premierno uprizorila predstavo Prodajalna jastogov, tragično družinsko zgodbo o Axlu, njegovi ženi in njunem pokojnem sinu, ki je ponazorjena z na videz lahkotnimi odrskimi sredstvi; ta se poigravajo z razvedrilnimi gledališkimi in glasbenimi žanri.

Lahko si kar predstavljate, kako živahno je tukaj šele na zabavno naravnanih prireditvah, kakršno v trebuhu velikanskega pravljičnega šotora ponuja romska cirkuška skupina Zingaro, ki jo vodi poglavar po imenu Bartabas. Skupina se lahko pohvali s petinštiridesetimi rasnimi konji, od lipicancev do vrancev, in z izvrstno skupino artistov, akrobatskih jezdecev. Peresno lahki temnopolti mladeniči z dolgimi, kot premog črnimi lasmi se prekopicujejo na konjskih hrbtih, ki postanejo prizorišče najrazličnejših vragolij. Pridružijo se jim v pisana oblačila odete mladenke, ki jezdijo kar na dveh konjih hkrati in izvajajo vražje poskočno gimnastiko. V nenehnem galopu se ob zvokih romunskih godcev pred našimi očmi odvijajo prizori iz romskega življenja, ki nas razveselijo tako iskreno, kakor da bi kar naenkrat postali spet otroci. Eksotična pravljičnost posrka vase množico pod šotorskim krilom, ki ne varčuje z aplavzi in cepeta od navdušenja. Dinamična predstava se odvija brez napake, čeprav imamo tu opravka tudi z manj predvidljivimi "igralci", kot so čudoviti, rasni konji. Sredi šotora teče vodni slap, ki ga tu in tam za osvežilno kopel izkoristi kakšen konj, kapljice se kotalijo po njegovi bleščeči dlaki, prha od ugodja in stresa z gosto grivo. Zingaro utelešajo večini Evropejcev nedosegljiva, romantično obarvana obzorja bivanja: svoboda, nomadstvo, moč narave, skrivnostnost, strast, virtuozna gibčnost.

Sonce tu pripeka tako silovito, da začnem sanjariti o decembru v Ljubljani in hladnih snežinkah, ki se mi lepijo na nos med sprehodom po Tivoliju. No, še zadnjo piko na i pritisnem. Potem pa se odpravim v najbližjo kavarno na vogalu, kjer bom srknila kozarček ledene penine in si nazdravila. Na štirideset markantnih let, ki so ravnokar za mano. In potem - spet v gledališče, seveda.

Avignon, 12. julija 2006