izseljenci / Še en otrok lahko bi pel!

Hec, ampak če pomislim, ne najdem med vsemi ljudmi, ki se mi jih zdi vredno bolje poznati, enega samega, ki bi bil kaj posebej ponosen na to, da je Slovenec. Mimo dejstva, da bi se bilo prav gotovo bistveno huje roditi v kaki Ruandi, nimajo moji znanci za tisočletni sen in žrtve naših pradedov v srčku rezervirane prav nobene s posebnimi reflektorji osvetljene sobane. Vsled stanovanjske kataklizme, partitokratskega kloakarstva in popkulturnega vakuuma se jih ima veliko za talce lužice postane sline, katere ultimativna brezposledičnost se lahko kosa izključno z njeno vasezaverovanostjo in na katere nacionalni televiziji dobi Primož Gliha, ko edini natančno napove izid finala svetovnega nogometnega prvenstva, za nagrado škatlo piškotov. Zato bi se morala verjetno zdeti še toliko impresivnejša neiztrohnjena ljubezen do domovine, kakršna plameni v zanosnih prsih družine Zemljič, ki si je za svoja javna udejstvovanja nadela profesionalno ime LA FAMILIA.

Bržkone gre za enako vrsto ljubezni, kakršno je čutil recimo oče našega ljubega kardinala Franca, ki naj bi bil na smrtni postelji v izgnanstvu dejal, da bi bilo z njim gotovo vse v redu, če bi se le lahko še enkrat povaljal v zemlji rodne Rodice. Njegovi želji žal ni bilo ugodeno, a tisto so bili drugi, svinčeni časi. Danes, prav na petnajsti rojstni dan naše prečudovite domovine, se je vanjo iz Argentine trajno preselilo trinajst od štirinajstih članov LA FAMILIE. Posebnost njihovega petja, ki po besedah publikacije Moja Slovenija združuje "slovensko tradicionalno družinsko prepevanje in argentinsko folklorno glasbeno bogastvo", naj bi imela izvor prav v njihovi poudarjeni družinskosti. Oče Miha je želel družinske izkušnje spremeniti v verze in melodijo: ker družinskim članom zaradi, če malo pomislimo, več kot razumljive prezaposlenosti odraslih ni uspelo skupaj preživljati toliko časa, kot bi hoteli, so se našli prav v pesmi.

Čeprav gre za drugo in tretjo generacijo slovenskih izseljencev v Južni Ameriki, je bil klic praočetnjave tako močan, da so se odločili v celoti transplantirati sem, kar je glede na njihovo številnost kljub pomoči najrazličnejših organizacij precej izjemen podvig. Po vseslovenski seriji koncertov, na katerih so zbirali sredstva, so v soboto sredi avgusta nastopili na tretjem večeru velikolaškega poletnega festivala. Zaradi čudnih komunikacijskih šumov pri navezovanju stikov, očitno predvsem po krivdi nesposobnih posrednikov, sem jih imel priliko prej slišati kot spoznati.

Slovensko podeželje, trideset minut vožnje od prestolnice, se je v soboto, dvanajstega avgusta, lesketalo v vsej svoji trinajststopinjski premočenosti: na dvoriščih so ležale zarjavele, od trupa že davno odtrgane bagrove klešče, po z avtomobilskimi odpadnimi deli posutih ograjenih livadah so se pasli konji. Kulturni dom v Robu, ki si stavbo deli z Domom krajanov in s Knjižnico Prežihovega Voranca, je tak pravi old-skool večnamenski: ozek, kratek, a tako visok, da bizarne (bržkone še socialistične) viseče luči nikomur ne skurijo skalpa. Publika: pretežno dedki in babice, ki so se prišli na jesen življenja, preden se dokončno združijo z večnostjo zgodovine, še enkrat prepričat, da njihova borba ni bila povsem zaman. Da kljub internetu še vedno najdeš pošteno, zdravo, gajstno mladino, ki je še niso do konca izkoreninili probisveti, ki si po temnih kotičkih velikih mest špricajo marihuano. Oder so krasile sončnice. Na mizi so bile kar tri harmonike.

Člani družine Zemljič zasedejo z ramo ob rami ravno toliko prostora, kot je oder dolg. Njihova pesem je preprosta in spevna, kasneje mi povejo, da je argentinski glasbeni profesor, ki jim je pomagal na začetku, ob spoznanju, da ima čisto vseh dvanajst otrok perfekten posluh, "naredil debele oči". Med nastopom se izmenjujeta slovenska in argentinska beseda. Dvaindvajsetletni Francisco druge spremlja na kitari, razen tega kompletna melodika počiva na večglasnem petju, saj si starši niso mogli privoščiti, da bi otroke poslali v glasbeno šolo.

"Po prvih poljubih, po prvih vrtnicah, / prišla je Andreja, pa veverička Monika, / pa Evangelina in Francisco ..." se začne prva melodična numera, ki v nadaljevanju našteje rodbinsko deblo vse do danes. A če je kdo mislil, da je dvanajst dovolj, se je krepko uštel. Refren gre namreč: "V našem domu prostor je, še en otrok lahko bi pel. / Če je komu kdo odveč, tukaj bo sprejet!" Kot ne nujno načrtovani dramaturški biser med njimi od časa do časa zakroži najmlajši, dveletni bučko Nikolaj, ki steguje roke zdaj proti mamici, zdaj proti sestram.

Sledi ena taka argentinska ljudska o grozdju in vinu. Pevske vloge so med družinske člane razporejene precej demokratično, pač glede na potrebe posamezne pesmi. Kot tretjega izvedejo štikel Še en otrok, kjer očka vodi ("Medtem ko ljubkuješ sina, / praviš, da si ihtela / in zjutraj zelo trpela."), medtem ko mu drugi člani vokalno pritrkujejo z motivi, kot sta DIN-DIN-DON!!! in MAMICA-MAMIIIICA-MAMICA! "Poljubljam tvoj trebušček, / kot da bi poljubljal sina. / Mnogo bolj kot angelski, njegov pogled me osrečuje, / me ljubkuje in me s Tabo povezuje," nadaljuje ata Miha, ki se v naslednji slovenski viži ponižno umakne v ozadje. Kar je nekako logično, glede na to, da bi bilo iz njegovih ust nekoliko nenavadno slišati besede, kot so: "Ponedeljek-torek-sreda-četrtek-petek-in-sobota< I>. / Še en teden šel je mimo, a tebe ni. / Oh, očka moj, daj mi svoj čas. / Oh, očka moj, ljubezen daj! / Rad bi bil ob tebi, del tvojega življenja. / Vsaj danes - oh, očka moj." Pesmi je, če sem prav razumel, naslov Papa papa - in edini, ki jim v ozki, kratki in visoki dvorani ne gre na jok, so panično udušeni nepričakovani zvoki mobitelov mlajših babic.

Nastop ni dolg, v bistvu traja manj kot uro. Po zadnji noti je pripravljena pogostitev, zbirajo pa se tudi prostovoljni prispevki za nastopajoče. Družina Zemljič je imela v teh še niti ne dveh mesecih, kar je tu, nič manj kot dvanajst koncertov, do konca septembra jo čakajo še trije. O kaki resnejši glasbeni karieri Zemljičevi ne razmišljajo. "Če nas bojo povabili, naj pojemo, bomo prišli. Drugače pa ne bomo," pravi oče Miha, ki začasni manko znanja slovenščine nadomesti z veliko uporabe besede "Bueno!" in zvrhanim jerbasom dobre volje. Zanimivo je, da tako kompleksen in bržkone tudi naporen projekt, kot je morala biti selitev celotne dinastije, ni sad dolgoletnega hrepenenja in načrtovanja, temveč je odločitev padla pravzaprav šele letos. Hčerka Monika se je na Slovensko preselila pred dvema letoma: Zemljiči so sprva razmišljali, da bi zibelko svojih staršev obiskali za nekaj tednov v sklopu kulturne izmenjave, potem pa je Monika nekega dne prek interneta ustrelila: Ja, zakaj pa ne bi prišli sem živet kar za stalno? Odločili so se v enem tednu.

Od staršev so o Sloveniji vedno slišali zelo lepe reči, namreč da je to dežela polke in lepih polj. Doma so ves čas živeli čim bolj po slovensko - kuhali so naše najimenitnejše jedi, poslušali našo najudarnejšo narodno glasbo - tako da ne bi mogli reči, da so se preselili v tujo deželo. "V Argentini - tako kot povsod v Južni Ameriki - ni lahko živeti. Vse države imajo pozitivne in negativne strani, ampak tam smo imeli resnično grozne devalvacije. Zadnja leta smo pogosto zaslužili res samo za jesti in nič drugega." Zakonski par Zemljič si sicer ne bi upal trditi, da je pri nas res lažje služiti denar, se mu pa zdi, da je na voljo bistveno več priložnosti. Poleg tega v Argentini zakonca nista dobila čisto nobene državne pomoči za veliko družino.

Ta hip prebivajo Zemljičevi v Vidmu, kjer jim je župnija prijazno posodila stanovanjske prostore v tretjem nadstropju svoje zgradbe in tudi sicer že malce star in škripajoč, a povsem funkcionalen kombi. Kar med pogovorom s starši najbolj presune, je spoznanje, da kakega kristalno čistega načrta za prihodnost sploh ni. "V bistvu še nič ne vemo, kaj in kako bo." Oče Miha, ki je frizer, bo poskusil odpreti salon - ne ve še, kje. Tudi še ni jasno, kje bo družina živela: "Morda najemnina, morda kaj drugega." Hiše doma v Mendozi jim ni uspelo prodati (ker stoji na samem, na ogromni, rednega vzdrževanja potrebni parceli), jim jo je pa čisto zadnji dan, preden so sedli na letalo, uspelo zamenjati za lokal, ki so ga z veliko lažjim srcem pustili zaklenjenega samevati.

Te prve mesece imajo polne roke dela z urejanjem vseh potrebnih papirjev. Hčerka, ki se je v Argentini poročila in nedavno dobila otroka, je ostala, drugih enajst otrok se je pridružilo staršem. Najmlajši Nikolaj ima dve leti, najstarejša Alenka jih šteje šestindvajset. Kar nekaj jih je starih dovolj, da so v Mendozi pustili celo, že povsem formirano življenje. Eden od sinov je začel pri nas te dni delati kot električar, njegov brat pa je zaradi selitve pustil študij literature. Preden ga bo lahko nadaljeval, se bo moral naučiti slovenskega jezika. Alenka ima v Argentini resnega fanta: ravno zdaj se odločata, ali se bo vrnila k njemu ali bi morda lahko s selitvijo poskusil on. "Pričakujemo dve težki leti, pol pa morebit že bolj lažje!" pravita Miha in Kati. "Pol bomo že bolj noter v sistemu. Imeli bomo službo, otroci bodo govorili slovensko ..."

Na vprašanje, kako je skrbeti za dvanajst lačnih ust, ne dobiš nobenega jadikovanja, ravno nasprotno: "Večkrat tisto, kar pričakuješ, da bo težava, ni. Prijatelju, ki ima dva otroka, sem zadnjič razložil, da sem šestkrat bolj srečen od njega." Otroci, ki bi se morali ob vsej tej konkurenci po nekaterih pričakovanjih počutiti ogrožene in ljubosumne, niso niti približno taki: najmlajši mamico ves čas sprašujejo, kdaj bo povila naslednjo štručko. Najraje bi imeli dvojčka.

Miha in Kati sta vedno vedela, da bosta imela veliko otrok. Načrtovala sta jih enajst. Kati je imela zelo ljubo fotografijo, na kateri je bilo enajst ovčk, in na začetku njune ljubezenske zgodbe (torej "po prvih poljubih, po prvih vrtnicah") sta se strinjala, da bi bilo najbolje imeti natanko toliko štručk, kot je bilo na sliki ovčk. Ko je po daljši pavzi na svet kot dvanajsti prispel Nikolaj, je Kati še enkrat pogledala staro fotografijo in odkrila še eno ovčjo nogico, ki je prej ni bila opazila: ovčk je bilo torej v resnici dvanajst!!! "Človek, ki ima majhnega otroka, ima lahko, če hoče, spet isto let kot ta otrok," pravi Miha. "Saj ne rečem, imel sem veliko krizo pred enajstimi leti. Ker sem hotel postaviti lastno podjetje in ker mi zaradi ekonomije ni šlo, smo izgubili hišo. Z devetimi otroki smo morali živet v hiši starih staršev na 78 kvadratnih metrih. Jaz sem bil strašno žalosten, a ko je bila čez par mesecev Kati spet noseča z desetim, sem bil takoj spet tako vesel, da se ni žalost nikoli več vrnila. To mi je dalo energijo, da sem zgradil novo hišo!"

V Sloveniji se jim zdi, da živijo sami prijazni in odprti ljudje. "Kako lepo se na cesti vozi! Tukaj vsi fantje in punce znajo dva jezika ali tri - v Argentini znajo samo špansko. Je pa res, da tam po cesti greš in vidiš polno nosečnic, tukaj skoraj nobene. Zadnjič je eden otrok vprašal: Ja, kje pa so vsi otroki? Zanimalo ga je, ker bi si rad našel prijatelje, mi pa smo mu odgovorili: to je zato, ker so na počitnicah. Upajmo, da je res tako."

Tudi če ni čisto čisto tako, se situacija izboljšuje. Narod se obnavlja! Pri večernih poročilih smo ondan videli ganljivo reportažo o avtohtoni družini Miletič, kjer so pravkar povili še trinajsto ovčko, in že samo ti dve družini sta s presežkom domače ljubezni amortizirali izpad cele stolpnice jalovih relativistov. Če želite družini Zemljič s prostovoljnim prispevkom vsaj malce olajšati nekoliko težji prvi dve leti, jo lahko naslednjič vidite to nedeljo v Kamniku.