poezija / Degustacija užitkov duše

Prvi verz, ki sem ga prebral na jubilejni deseti Medani, je bil prilepljen na steni Kulturnega doma. "Milan stoji v levem portalu, hlače spusti do kolen in začne onanirati. S hrbtom je obrnjen proti dvorani," je pisalo pred prizoriščem, kjer se je imela odviti gledališka predstava Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki v režiji Emila Hrvatina. Vznesen zaradi odišavljenega vetra v pravljični vasici na enem izmed hribčkov v Goriških brdih pozneje nisem obiskal zatemnjene dvorane kulturnega doma, kjer se je s teatrskim izrazom začela deseta Medana. Atmosfera, zaradi katere je Medana obstala desetletje, je kar klicala k spoznavanju. Začelo se je na dvorišču Domačije Klinec, kjer je gostoljubje začelo točiti vino. Da gostje ne bi zalivali praznih želodcev, je bil ponujen še topli obrok. Po njem spet vino. Oboje brez računa. Vse skupaj postreženo tako, da se občutku domačnosti ni dalo ogniti.

Ko je z glavne vaške ceste že hrupela koračnica lokalnega pihalnega orkestra, sva z enim izmed organizatorjev letošnje Medane, direktorjem Študentske založbe Igorjem Brlekom, pogledala v pretečeno festivalsko desetletje. Iz začetne entuziastične improvizacije je prireditev prerasla v organizirano dogajanje brez večjih logističnih težav. "Prvih nekaj let tu skoraj ni bilo prenočišč. Udeležence festivala so sprejeli v svoje domove domačini in vinarji. Danes je stvar povsem drugačna, saj že na tabli pred Medano lahko vidiš napisanih kakšnih sto turističnih kmetij. To pove dovolj," je ob kozarčku razložil Brlek, še bolj natančno pa je začetke preporoda Medane predstavil glavni gostitelj festivala Aleks Klinec, ki se spomni, da so bila ob prvem festivalu v šeststoglavi vasici na voljo le štiri prenočišča. Danes jih s ponosom naštejejo že sedemdeset. "V razvoju Medane in Brd je vino resda paradni konj, ki vse skupaj vleče. Toda kulturne prireditve, ki jih tu organiziramo, so spodbuda celotnemu procesu," razvoj domačega kraja opiše Aleks, ki prizna, da so na začetku vaščani na idejo o festivalu poezije in vina gledali s posmehom. "Nekateri so se posmehovali in govorili, češ, poglejte umetnike, toda čas je pokazal, da so tovrstne prireditve dobre za Brda." Po desetih letih se je festival v evropskem prostoru zasidral kot svojevrstna mednarodna pesniška kolonija, ki je letos tako kot vsako leto iz približno ducata držav združila nekaj več kot dvajset mladih pesnikov na začetku literarne poti. "S pomočjo mreže prevajalcev in urednikov različnih evropskih revij, ki se je ustvarila ob festivalu, v Brda vabimo vzhajajoče pesniške zvezde, ki imajo za seboj le eno ali dve pesniški zbirki," selektorstvo opiše Brlek, ki kot glavno vrednost festivala izpostavi neformalno festivalsko vzdušje, ki je "rešeno balasta razmišljanja o reševanju sveta." V nasprotju z drugimi tovrstnimi festivali je v Medani na sporedu le ena formalna okrogla miza, tistih neformalnih pa nihče niti ne šteje, saj se vzpostavljajo ob vsakem novem kozarčku kapljice. Ob besedah o intimnosti festivala Brlek izgovori frazo, ki je vsa leta prek časopisnih zaznamkov prihajala iz Medane: "Medana je v atmosferi." Ker so se ravno začela prva branja Medane 2006, sem se prepustil atmosferi. Pot od vaške cerkvice do Gradnikove domačije je bila okrašena z majicami, na vsako so nalepili verz enega izmed dosedanjih udeležencev Medane. Čeprav je bilo pričakovati, da bodo pijane glave ponoči pokradle svoje najljubše verze. Pod murvo je program s svojimi godali začel All Capone Štrajh Trio, toda pred prvimi branji smo morali opraviti še s formalnostmi. Pred poezijo smo dobili zalogaj nostalgije. Prvi je, kot se za vsako lično vas spodobi, pred mikrofonom spregovoril župan Franc Mužič. Slab interpret, a vznesen govornik je iskal besede zadovoljstva o festivalu, ki "resnično vztraja in je resnično postal tradicionalen", med oziranjem na čase praskanja občinskega budžeta je hvalil "marljive in garaške Brice" ter se spomnil na svoje minule dni, ko je tod mimo hodil ter pod murvo ali orehom, ki ga več ni, srečeval Alojza Gradnika. Po županu je stopila pred intimni avditorij za Medano najbolj zaslužna trojica, vinar in gostitelj Aleks Klinec, pesnik Aleš Šteger in Saša Jovanović, ki je ob Medaninem rojstvu deloval v kulturnem krilu ljubljanske študentske organizacije. Aleks, ki z nasmeškom in pomočjo celotne družine na svojem dvorišču gosti večino družabnega dela festivala, je začel z nostalgijo. Da si niti v sanjah ni mislil, da bo festival prerasel v to, kar vidi danes, govoril je brez rime, a v pesniški iskrenosti, ki se je vidno dotaknila soborcev. Alešu in Saši je ob jubileju poklonil kot Medana staro flašo Quelo 1996. Ganjena s situacijo sta tudi onadva natočila nekaj besed nostalgije. Da se je na začetku nekaterim zdelo, da festival nima dolgoročnega cilja, a se je dokazalo nasprotno, je praznoval Jovanović, Šteger pa je v pesniškem slogu komplimente za Medano prepustil čričkom, ki so poleg vina in družbe napolnili atmosfero Gradnikove domačije.

Branje

Od nostalgije je večer prešel k bistvu, k poeziji. Prvih šest bralcev je pod Gradnikovim oknom razprostrlo svoje verze. Kanadčanka romunskega rodu Oana Avasilichioaei je branje svojih verzov končala z recitalom neprevedene vojne poezije. Da je pravi trenutek za razmišljanja o umazaniji vojne, mi je zaupala kasneje ob kozarčku. Za njo je prvi bral slovensko besedo Gal Gjurin, ki "ga poznamo kot frontmana Olivije in zasedbe Gal in galeristi", kot ga je popularno predstavila povezovalka, Gal pa je v svojem že značilnem ruskem ovratniku brez omahovanja prebral delček svojih zapiskov. Bral je brez postankov, zgodb svojih pesmi ni predstavljal tako, kot je to počel makedonski pesnik za njim, Igor Isakovski, ki je bil svojevrstna zvezda otvoritvenega večera. Tako kot večer prej, ko je v sklopu promocije festivala nastopil v ljubljanskem klubu Gajo, je Makedonec branje pesmi prekinjal z naročanjem dodatne kapljice. Da je tu zaradi vina in ne poezije, prav tako ni pozabil povedati. Ker so imeli med branjem dostop do vina le pesniki, se je z odra slišalo nežno trkanje tankih kozarcev, tako da je Makedoncu, ki si je ob prvem verzu frajersko razgalil poraščene prsi, ob koncu branja že uhajal pogled. Za pesnika precej šminkerski fant je v ozadju nadaljeval z nalivanjem vina, nazdravljanjem, za njim pa je počasi na vrsto prišel pesnik, ki so mi ga posebej priporočili za prvi večer. Zmicer Vishniou iz Belorusije je upravičil besedo, ki se je v Medani že širila. Na platnu so se izpisali njegovi prvi stihi pesmi Pivski otrok: "S peno sem podoben Dedku Mrazu, s peno sem kakor rogljičkasti konj, s peno sem dober kot pravljičar striček Vova ..." Vendar avditorija niso toliko prevzele prevedene besede, ki so sijale na platnu, bolj kot rima je prepihana telesa zbudila Zmicerjeva interpretacija. Zbornik s prevedenimi originali gostujočih pesnikov, ki ga ob festivalu vsako leto izda Študentska založba, si je mladi beloruski pesnik naslonil na roko, pogledal proti točki v temi in začel brati oziroma evforično kričati. "To je koncept. Postmodernizem," sem izvedel v toku noči, ko je v jutranjih urah Zmicer, takrat že pošteno okajen, spet izvedel svoj performans glasnega interpretiranja svoje lirike. V originalu seveda. Za njim je prišel nežen glas perspektivne nemške pesnice Uljane Wolf, ki je brala o psih, ki jim je sprva napisala odo; ko jo je kasneje ugriznil ravno pes iz lirične ode, je morala napisati še dodatek.

Ob koncu prve noči poezije so pred Domačijo Klinec razgrnili briške dobrote. Orehov kruh, pršut, v krušnem testu pečen pršut, olive v velikosti sliv, mocarela in paradižnik so ob domačih sladicah tvorili večmetrski pogrinjek, ki mu je nasproti stala prijazna strežba raznovrstnih kapljic. Vse zastonj. Kot pravi Aleks, je v medanski navadi, da se na sprejemnem dnevu je in pije brezplačno. Šele v popoldnevu drugega dne je družini uspelo natisniti cenike, postaviti blagajne in začeti pobirati simboličnih 250 SIT za vzorec vrhunskega vina. Kot so znali povedati v KUD-u Opoka, prvi dan niso pričakovali toliko obiskovalcev. Da so zalili vsa žejna grla, je bilo treba odprti tudi vina, ki so bila namenjena degustaciji, kjer se bo letos s kakšnimi 250 vini predstavilo 50 vinarjev. Malce posmehljivo so se Brici pohvalili, da je pri degustaciji svoje mesto dobil tudi cviček. Odpiranje steklenic izbora vrhunske kapljice se je ob koncu naše redakcije v resnici šele prav začelo. O slasti naj zato priča Gradnikova oda rebuli: "Poglej ta čisti, zlati, sladki sok, vso skrb nam zbriše, žalost in trpljenje. Saj da veselo naše bo življenje, zato ga nam na svet poslal je Bog."