Uršula Cetinski

 |  Mladina 46  |  Kultura

Umetnost kot talilni lonec kultur

Umetnost je morda edini prostor, kjer je drugačnost različnih kultur mogoče brez trenja povezati v harmonijo

Uršula Cetinski

Uršula Cetinski
© Arhiv Mladine

Pravkar sem se vrnila s predstave Igra v Vojvodini rojenega koreografa Josefa Nadja, ki pa je večino svojih del ustvaril v Franciji. Za nekatere ljudi res ni tako zelo pomembno, od kod so njihove korenine, za Nadja pa je. Nekakšna melanholija rojstnega kraja prežema vse, kar je ustvaril. Tudi njegovo zadnje delo za velike odre, s katerim so letos odprli gledališki festival v Avignonu. Tam mi ga sicer ni bilo dano videti; ko smo zasedli številne sedeže na Dvorišču časti v mogočni Papeški palači, se je nebo zjokalo in nas oplazilo z neustavljivim plazom hladnih kapelj, ki so rezale skozi soparen zrak.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Uršula Cetinski

 |  Mladina 46  |  Kultura

Uršula Cetinski

Uršula Cetinski
© Arhiv Mladine

Pravkar sem se vrnila s predstave Igra v Vojvodini rojenega koreografa Josefa Nadja, ki pa je večino svojih del ustvaril v Franciji. Za nekatere ljudi res ni tako zelo pomembno, od kod so njihove korenine, za Nadja pa je. Nekakšna melanholija rojstnega kraja prežema vse, kar je ustvaril. Tudi njegovo zadnje delo za velike odre, s katerim so letos odprli gledališki festival v Avignonu. Tam mi ga sicer ni bilo dano videti; ko smo zasedli številne sedeže na Dvorišču časti v mogočni Papeški palači, se je nebo zjokalo in nas oplazilo z neustavljivim plazom hladnih kapelj, ki so rezale skozi soparen zrak.

Nadj je eno izmed redkih imen svetovnega gledališča, ki se je razmeroma redno pojavljalo na slovenskih odrih. In to že od konca 80. let, ko smo prvič osupnili nad koreografijo mladega Nagya, kot je tedaj podpisoval svoja dela. Nepozabnih Sedem nosorogovih kož; in potem smo ga vedno znova navdušeno pričakovali. Tudi kot delček nekdanje skupne domovine, ki smo ji nekaj časa pripadali. Nadj prav zdaj v rojstni Kanjiži postavlja nekakšen manjši kulturni center, ki bo namenjen plesnemu in gledališkemu izobraževanju, poleg vadbenih prostorov pa bo v njem tudi knjižnica. Skice novonastajajočega poslopja, ki sem si jih ogledala in ki bo javnosti dostopno letos decembra, kažejo, da gre za stavbo, ki se simpatično poigrava z arhitekturnimi elementi kulturnega prostora, v katerem nastaja.

Z različnimi kulturnimi prostori pa se v Igri poigrava tudi Nadj. Navdihnjen s slikarskim opusom in z življenjem Henria Michauda, ki ga je med drugim fascinirala tudi Japonska. Nadja pa ravno tako. Zato je v predstavo vključil tudi plesalce butoha, posebne gibalne tehnike, ki se je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja kot subkulturni pojav na Japonskem razvila zaradi reakcije na tradicionalni japonski ples in plesne oblike Zahoda. Nikoli ne bom pozabila, kako globok vtis so nekje v začetku 80. let name naredili dokumentarni posnetki z gledališkega festivala v Nancyju, ki so mi prvič pomagali spoznati, kaj je butoh. Večji del dokumentarca, ki sem si ga kot srednješolka ogledala v Kinoteki, so posvetili Kazuu Onu, mojstru in virtuozu tehnike butoh, ki je oktobra letos praznoval 100. rojstni dan. V možgane in srce se mi je zarezala podoba drobnega androginega telesa, prekritega s snežno belim pudrom in z vranje črno lasuljo na glavi. Ono se je počasi gibal ob rečnem toku, oblečen v belo, prosojno kombinežo, ki je tudi zaradi Pine Bausch postala paradni plesni kostum tistega časa. Na glavo pa si je pritrdil ogromen bel lotosov cvet. Ponotranjil je mir narave, ki ga je obdajala. Gibal se je počasi, mirno in zbrano, kot da bi bil angel, ki se neslišno sprehaja po penastih oblakih. Le rahel veter se je tu in tam poigral s cvetnimi listi na njegovi glavi. Božansko! Podoba, ki me kot ikona lepote duha spremlja že več kot dvajset let.

Povezovanje različnih in na videz raznorodnih kultur je zadnjih petnajst let velika tema gledališča našega časa. Po eni plati imamo opravka z umetniškimi deli Nadjevega kova, kjer se različne kulture in civilizacijski prostori medsebojno oplajajo zaradi nekakšne notranje umetnikove nuje. Po drugi plati pa je v Evropi nastala cela vrsta manj uspešnih predstav, ki so se poigravale s srečanji različnih kultur. Mislim, da so predstave te vrste nastale predvsem iz dveh razlogov. Nekateri so s prikazom medkulturne strpnosti zares želeli svet spremenili na bolje. Žal pa poznamo tudi politično korektnost iz čistega koristoljubja. Producenti gledaliških predstav "na silo" združijo pripadnike različnih kultur, kot bi v enolončnico nametali različno zelenjavo, najpogosteje zato, da lahko črpajo iz evropskih skladov, ki so namenjeni predvsem politično korektni umetnosti. V takšnih primerih se je, resnici na ljubo, le redko izcimilo kaj zares užitnega.

Zakaj mi je bila umetnost vedno tako preklemansko všeč? Tudi zato, ker gre za medij, v katerem se ljudje ravnajo po čisto drugačnih zakonih kot sicer. Umetnost je morda edini prostor, kjer je drugačnost različnih kultur mogoče brez trenja povezati v harmonijo. Drugačnost je v naših življenjih sicer vselej preganjana. Na odnos slovenskega občestva do drugačnosti v prvem desetletju novega tisočletja nas bo še dolgo opozarjal spomin na razkurjeno množico, ki zahteva, naj se Romi izselijo na kakšen drug planet. Podoba, ki je za trenutek odstranila pajčolan z obraza majhnega, na civilizacijske vrednote ponosnega naroda sredi Evrope, tako da se nam je za kratek hip lahko naježila koža ob pogledu na obličje, s katerega je padla maska korektnosti. Misel na to, da pošastnost te vrste redno prihaja na dan tudi v najbolj kultiviranih okoljih tega sveta, mi nikakor ni v tolažbo, ampak grozo samo še stopnjuje. Najslabše bo seveda, če bomo to, kar se nam je zgodilo, na hitro prelepili z barvno tapeto, na kateri dobrodušni prebivalci sončnih krajev pod Alpami z nasmehom na ustnicah in v poštirkanih narodnih nošah s tradicionalnimi dobrotami prijazno gostijo vse mogoče prebivalce tega planeta. Umetnost zapušča globoke sledi, le kadar nastaja popolnoma brez kompromisa. In ravno v tem trenutku je morda bolj kot kadarkoli prej zares nujno, da se tudi v političnem vsakdanjiku soočimo s pravo podobo nas samih, s pestrostjo vsega mogočega, kar živimo. V to pestrost pa sodi tudi večglava zver sovraštva in nestrpnosti. Boj z njo je dolg in naporen. Kot pri princu iz pravljice, ki se spravi nad grdobo in ji odrobi glavo, pa vedno znova zraste še več takšnih ostudnih in nevarnih glav. A kdor ne obupa, ta spreminja svet.