Platonova ljubezen

Neologizem mazohizem je po analogiji s sadizmom leta 1890 skoval utemeljitelj moderne psihopatologije seksualnosti Richard von Krafft-Ebing. Definiral ga je kot posebno perverzijo psihičnega seksualnega življenja, pri kateri posameznika obvladuje predstava po popolni in brezpogojni podreditvi osebi nasprotnega spola. Pri definiciji omenjene perverzije je izhajal iz opusa avstrijskega pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha (1836-1895), ki smo ga v slovenskem prevodu prvič spoznali šele leta 2000, ko je v zbirki Analecta izšel roman Venera v krznu.

Za časa življenja je bila Sacher-Masochova pisateljska pot zaznamovana z različnimi vzponi in padci, precejšen odmev je imel v nemško govorečem prostoru in Franciji. Predvsem po letu 1890, ko je uvedba neologizma mazohizem še dodatno stigmatizirala njegovo ime in privedla do izključitve iz literarnega kanona, je njegova literatura počasi tonila v pozabo. Kljub izjemno širokemu literarnemu in novinarskemu opusu je čas preživel le roman Venera v krznu, v zadnjem času pa zasledimo tudi ponatise in nove prevode kratkega romana Platonova ljubezen, ki je letos izšel v zbirki Lambda (Založba ŠKUC). Zanimanje za roman in življenje Leopolda von Sacher-Masocha, ki je bil tudi sam aktivni mazohist, je ponovno vzniknilo leta 1967, ko je izšel v novem francoskem prevodu, ki mu je bila dodana relevantna študija Predstavitev Sacher-Masocha. Hlad in krutost Gillesa Deleuza. Spodbudila je številne nove literarnozgodovinske, feministične in antropološke raziskave Sacher-Masocha in fenomena mazohizma.

Slavoj Žižek opozarja, da nam šele mazohizem kot specifična perverzna praksa meščanske družbe 19. stoletja omogoča razkrivanje prikrite libidalne ekonomije v literaturi preteklih obdobij, denimo v dvorski ljubezni. Že Richard von Krafft-Ebing v Novih raziskavah na področju psychopatiae sexualis ugotavlja, da mazohizem dvorske ljubezni ostaja veliki paradoks zgodovine nravi; čaščenje "gospe" v družbi in posameznih ljubezenskih odnosih, prenos pojmov fevdalnega in vazalnega razmerja na razmerje med vitezom in damo, zadovoljevanje vseh daminih muh, ljubezenske preizkušnje in zaobljube, pokorščina vsem zapovedim, ki jih narekuje dama, kot jo zahteva Andreas Capellanus, kodifikator galantnosti tistega časa. Čaščenje dame je bilo recimo v visokem srednjem veku prignano do absurda, kot ponazarja denimo Služba ženskam, lirika in epika Ulricha von Lichtensteina, avtobiografski roman v verzih, v katerem je sicer težko ločiti stvarne dogodke od avtorjevega domišljijskega sveta, ki pa vendar izpričuje algolagnične poteze avtorjeve osebnosti (dami v čast naj bi si dal zašiti usta, odrezati prst) in aktivnosti, ki imajo že groteskno oziroma komično naravo (pot od Benetk do Dunaja je v čast svoje gospe opravil v Venerinem kostumu).

Mazohizem je v literaturi prisoten že od samih začetkov, in sicer v odnosih med spoloma ali v homoerotičnih razmerjih. Zasledimo ga v antični književnosti, v kontekstu biblične motivike itd. Čeprav literarnih junakov ne gre patologizirati, mazohistične poteze opažamo tudi v ključnih delih evropskega romana. Mazohistične značajske poteze je mogoče pripisati denimo Prevostovemu vitezu de Grieuxu (Manon Lescaut), in sicer v smislu Freudovega razumevanja moralnega mazohizma, saj gre za junaka, ki nenehno izziva kazen, ki mu jo nalaga usoda. Lastne postopke opravičuje s strastjo, ki je zanj najvišja in absolutna vrednota. Podobno je v luči "mazohizma duše" mogoče interpretirati tudi Goethejevega Wertherja (Trpljenje mladega Wertherja), pri katerem se pojavljajo nekateri elementi mazohistične fantazije, kot sta suspenz (želja brez poželenja, nezmožnost, da bi posedoval Lotte) in teatralnost (prekipevajoča čustvenost). Sicer pa pri Wertherju ne zasledimo zanimanja za ritmiziranje čakanja in kazni, nežnosti in okrutnosti, nagona in kulture, kar je mogoče pripisati potlačitvi telesnosti, ki je značilna za ta roman.

Moški in ženske so tragično ločeni tudi v romanopisju Dostojevskega in si medsebojno povzročajo trpljenje. Podobno kot Sacher-Masoch tudi Dostojevski intenzivnost trpljenja enači z intenzivnostjo ljubezni. Eden izmed primerov je lik Nastasje Filipovne (Idiot) s pogubnim vplivom na moške, ki jo obkrožajo, pa tudi z destruktivnim odnosom do same sebe. Osrednji junak Miškin je oblikovan kot človek, ki je "pozitivno lep" že po rojstvu, kar ga približuje ideji Kristusa. Prav ta ideja pa je tudi končni cilj vseh Sacher-Masochovih literarnih prizadevanj; ponovno rojstvo Kristusa kot "novega človeka". Podobno kot Nastasja Filipovna je tudi Zolajeva Nana uničujoča za francosko aristokracijo, maščevanje za "svoje ljudstvo, svet beračev", milje, iz katerega izhaja, stopnjuje iz psihičnega v fizično mučenje, moški, ki ji podležejo, pa finančno, socialno in moralno propadejo, nekateri celo izgubijo življenje.

Osrednjo Sacher-Masochovo misel, da je življenje boj med spoloma, zasledimo tudi v Učiteljici klavirja Elfriede Jelinek. Medtem ko Severinu iz Venere v krznu uspe vzgojiti svojo despotinjo, učiteljici klavirja Eriki spodleti, da bi se v podobnem poskusu povezala z učencem Klemmerjem. Klemmer kot moški namreč ne pristane na to, da bi postal element v igri, ki jo inscenira ženska. Ideja o življenju kot boju med spoloma je močno prisotna tudi v kratkem pisemskem romanu Platonova ljubezen, ki sodi v Sacher-Masochov nikoli dokončani cikel Kajnovo volilo, kjer naj bi šlo za poetično refleksijo tragike človekovega življenja, oris dediščine zločinov in trpljenja, ki tarejo človeštvo. Cikel naj bi obsegal šest tematskih sklopov, prvi, kjer je v ospredju ljubezen, pa je leta 1870 izšel pri založbi Cotta v Stuttgartu. Vanj sodita tako Venera v krznu kot Platonova ljubezen, deli, ki sta pri tedanji kritiki naleteli na uničujoče odzive, tako da je avtor le s težavo našel založnika za drugi del cikla, v katerem se je posvečal lastništvu. Kljub temu ostajata oba romana zanimivo čtivo za bralstvo, ki se v različnih jezikih z njima sooča v času, ko nas od avtorjeve smrti loči celo stoletje.