ihta / Čisto nasprotje praznične poslanice

Na tem mestu bi želela enkrat za vselej, urbi et orbi, vsem tistim, ki jih mučijo praznične depresije, položiti na srce, kar bi jim moral vsak odkritosrčen psihiater, če bi kje kakšen obstajal: „Praznična depresija ni bolezen. Je normalna in zdrava reakcija razmišljajočega duha na slaboumnost, egocentrični hedonizem in nesmiselnost praznikov, takih, kakršni so danes.“

Spremenila se je letnica. Pa kaj? Bomo zato v prihodnje resnično kaj srečnejši, lepši, bolj zdravi ali manj neumni? Oh, seveda, saj vas kar slišim, kako ste zaukali: Božiček nam je vendar prinesel evroooo! Pa kaj?

Tole z evrom me spominja na klasično kmečko poroko. Družice so v rožnatem, moški v pražnjih oblekah, z rokami, sklenjenimi za hrbti, v svesti si lastne pomembnosti razkoračeni postavajo pred cerkvijo, modro kimajo in nihče ni prav trezen, šopkov je, kolikor hočeš, nevestina mama nosi trajno iz železobetona, nevesti pa trebuh štrli do oltarja, da lahko vsakdo vidi, kako je „muz“ vzela prvega, ki se je javil. Seveda tudi pri uvedbi evra ni bilo druge; res smo morali v EU in prevzeti njeno valuto, a zakaj bi proslavljali nekaj, kar nam narekuje nuja? Ali izbiri, ki je zgolj izbira med večjim in manjšim zlom, še lahko rečemo suverenost?

Najbrž v vsej zgodovini ni bilo prostitutke, ki bi ji tako glasno prihajalo, kot je nam v zadnjih tednih minulega leta. Širom po državi smo razpošiljali kalkulatorčke in nemogoče je bilo na novo naročiti revijo, ne da bi ti zraven vsilili denarnico. (Ali so tiste, ki smo jih imeli do zdaj, tolarji preveč omadeževali, da bi smeli vanje vtikati evre?) Evropa, ki se nam je na smrt zamerila, ko nas je pograjala zaradi Strojanovih, se nam je pri priči spet prikupila, ko nas je zaradi naše „pripravljenosti na evro“ počohala za uhlji. Iz radia so grmela vojaško odbevskana navodila, kot da tam zunaj divja vsaj bitka pri Waterlooju: „Banke bodo zadnji dan v letu odprte do ... pošte in menjalnice bodo sprejemale tolarje ... poštne znamke veljajo do ... in bankomati ...“ Pazite, vsa ta logistika je bila namenjena ljudem, katerih večina je za svojega življenja brez opaznih težav prebrodila neštete denarne reforme: pred štirimi desetletji smo kot Jugoslovani (sredi turistične sezone, najbrž zato, da bi zmedli „tuje agresorje“) zamenjali „stare“ dinarje za „nove“, dolgo računali v obojih, se potem ob vsaki devalvaciji hladnokrvno sprijaznili z dodatnimi ničlami na bankovcih s Titom in z drugimi konji, iz tujine uvozili Anteja Markovića, da je te ničle črtal, po osamosvojitvi pa natisnili „bone“ ter nazadnje še kar čeden tolar; za marko jih je bilo treba odšteti sedem in nato dvanajst, a ko bi marka še obstajala, bi bil tolar ob odhodu s prizorišča v primerjavi z njo vreden slabo desetino svoje izhodiščne vrednosti. Hočem reči, če se kak narod na svetu resnično spozna na oseke in plime valut, smo to Slovenci. Bržkone znajo celo učenci šol s prilagojenim programom že na pamet množiti in deliti z 239,64. Vse to podučevanje, s katerim so nas obstreljevali, torej ni bilo nujno potrebno, bolj je bil potreben njegov himnično vzneseni ton; kajti šlo je za nekakšno pokanje petard, za slavljenje občutka, da smo zaradi evra zdaj „več kakor drugi“.

(In če sem že začela z nevestami in s cipami, naj pripeljem to žensko pisavo do konca! Kako to, da se še nihče ni obregnil ob dejstvo, da na slovenskih evrskih kovancih ni niti ene ženske, če ne štejemo štorklje?)

Resnično ganljiv je bil pogled na velike otroške oči, ko so zadnji dan v letu malčki z rokico v očkovi šapi (mama je kajpada pekla in cvrla doma) čakali v kilometrskih vrstah, v do zadnjega kotička nabasanih bankah, da bi jim avtomati ob pomoči do kože prepotenih bančnih stricev prešteli tolarske kovance iz prašička; začuda ni nobenega tiščalo lulat. Otroci so se zavedali slovesnosti dogodka: prav je tako! Naj se že zamlada naučijo ceniti denar! Nič hudega, če se nazadnje pokaže, da so si po dobri uri prerivanja v preveč zakurjeni banki, pod umetno lučjo, med smradom teles vseh starosti (v tisti uri, ki bi jo lahko znatno koristneje preživeli na drsališču ali na gugalnici) prislužili vsega skupaj 239,63 tolarja, torej stotinko tolarja manj od evra. Pomemben je klečeplazni odnos do denarja per se! „Če evro pade ti na tla, poberi in poljubi ga!“ (Ali pa se z žičnico, dokler še dela, odpelji na ljubljanski grad, čeprav ti ni do ogleda gradu, samo zato, ker je zastonj.) Naš odnos do denarja morda lahko ponazori tudi tale kontaktna radijska oddaja: vrtela se je medtem, ko sem tik pred prazniki krvavi pot potila na Avrigovem avtobusu iz Ljubljane v Novo Gorico. (Tistim, ki jim tako kakor meni pod kapo očitno nekaj manjka, zato so namesto lastnega avta prisiljeni uporabljati sredstva javnega prometa, o Avrigovih avtobusih lahko rečem le eno: izogibajte se jih.) Šofer ni kaj prida navijal obratov motorja, nikamor se mu ni mudilo, zato pa je toliko pridneje navijal radio. (Se razume, da morajo zmerom vsi potniki poslušati to, kar je šoferju všeč.) In v radijski studio je poklicala postarna gospa, ki se je pritožila čez mularijo, češ da nič več ne odstopa sedežev v ljubljanskih „trolah“ starejšim gospem in nosečnicam ... Zlati standard ljudskega moraliziranja skratka.

Prav rada bi zapisala, da se je potlej vnela debata. Pa se ni. Debata je namreč po definiciji izmenjava različnih mnenj, mnenja vseh tistih, ki so takoj dobesedno napadli gospo, zlasti mnenja razjarjenih mater mladine, pa so si bila vsa do pike enaka: današnja mladež je grozno utrujena, šolska pa še posebej (zagotovo zato, ker mora na pamet množiti in deliti z 239,64), torej bodo sedeli, kajti, pazite, to je pomembno, kajti za vožnjo so plačali prav toliko kot starke in nosečnice.

To sicer ne drži. (Učeča se mladež je vsaj za zdaj še deležna popustov, ali pa jih bo tudi v prihodnje - no, bomo videli, kaj vam bo prineslo novo leto, ki ste se ga tako veselili.) In celo ko bi bilo res: ali je vsota, ki si jo plačal za to ali ono, edino merilo in edini temelj presoje etičnega? Samo denar, starost, bolezen, nosečnost in druge posebne okoliščine pa ne? Kaže, da je tako. Če sem ob tarnanju stare gospe še naveličano zehala, češ, prav nič novega nisi „prijavila“, me je dodobra osupnila enodušna brezobzirnost tistih, ki so ji ugovarjali; do nedavnega si ji še ne bi drznili, ker bi svoje egoistične etične sodbe previdno obdržali zase; kar na lepem pa jih je bilo toliko, tako zgovorni so bili in tako podobno so ubesedili svoje trhle argumente, da si upam trditi, da imamo opraviti z izrazom novega Zeitgeista.

(Duha časa za tiste, ki ste v šoli priplužili samo do množenja in deljenja.)

V takem duhu ne bo več prav dolgo prijetno živeti, zato naj vas ne skrbi, če vas je te dni napadla depresija: to je dokaz, da ste brihtni. Če pa ste bili tudi vi med tistimi, ki ste vlekli otroke na slavnostno štetje kovancev, se, prosim, zavedajte, da ste na drobcen način tudi sami prispevali k tistemu, kar nas še čaka ... Pa vas tudi. Hehe.