literatura / Sranje je gonilo umetnosti

Tvoji gostitelji v Ljubljani so rekli, da si jih presenetil. Bil si med Šešljevimi radikalci, v času najhujše krize v Srbiji si prodajal bencin na liter, sedaj pa si eden najbolje prodajanih piscev mlajše generacije in izvršni direktor Playboya. Pričakovali so nekega hedonističnega tipa, ti pa ne piješ, ne kadiš in si tako zelo "normalen" fant?

Svojih "grehov" ne mešam s poslom. Knjige pa mi pomenijo življenje in zato se do njih vedem skrajno odgovorno. Da ne pijem in ne kadim, je moja izbira, prav tako kot so moja izbira tudi nekateri drugi moji grehi. Grehi spadajo med skrajno osebne stvari, tako kot vera ali nevera v boga. Tako lahko kdo verjame tudi v marihuano ali LSD ali kaj podobnega. Kar se tiče junaka mojega romana, je star enaindvajset let, sam jih imam enaintrideset. Iskreno rečeno sem veliko hujši od njega v številnih zadevah, tudi tedaj, ko grešim. Ko pa gre za delo in moram kje predstavljati sebe ali svojo državo, seveda pazim, da vse poteka v redu, da ne zgrešim poti, da me nihče ne bi zaradi česa aretiral, in se seveda vedem čim bolj normalno. Zdaj sem že v tridesetih in sem svoje divjanje zelo privatiziral, zato ni več tako javno, kot je bilo nekoč.