literatura / Sranje je gonilo umetnosti

Tvoji gostitelji v Ljubljani so rekli, da si jih presenetil. Bil si med Šešljevimi radikalci, v času najhujše krize v Srbiji si prodajal bencin na liter, sedaj pa si eden najbolje prodajanih piscev mlajše generacije in izvršni direktor Playboya. Pričakovali so nekega hedonističnega tipa, ti pa ne piješ, ne kadiš in si tako zelo "normalen" fant?

Svojih "grehov" ne mešam s poslom. Knjige pa mi pomenijo življenje in zato se do njih vedem skrajno odgovorno. Da ne pijem in ne kadim, je moja izbira, prav tako kot so moja izbira tudi nekateri drugi moji grehi. Grehi spadajo med skrajno osebne stvari, tako kot vera ali nevera v boga. Tako lahko kdo verjame tudi v marihuano ali LSD ali kaj podobnega. Kar se tiče junaka mojega romana, je star enaindvajset let, sam jih imam enaintrideset. Iskreno rečeno sem veliko hujši od njega v številnih zadevah, tudi tedaj, ko grešim. Ko pa gre za delo in moram kje predstavljati sebe ali svojo državo, seveda pazim, da vse poteka v redu, da ne zgrešim poti, da me nihče ne bi zaradi česa aretiral, in se seveda vedem čim bolj normalno. Zdaj sem že v tridesetih in sem svoje divjanje zelo privatiziral, zato ni več tako javno, kot je bilo nekoč.

Kateri srbski pisatelji starejše ali mlajše generacije so ti všeč in koliko poznaš slovensko književnost?

Slovenske književnosti sploh ne poznam, v Srbiji ni nobene možnosti, da bi spoznal slovenske avtorje. Ne poznamo niti književnikov, ki so nam grozno blizu, na primer hrvaških ali bosanskih avtorjev. Pred nekaj meseci je Miljenko Jergović, morda v tem trenutku največje literarno ime zahodnega Balkana, končno dočakal, da sta se po zaslugi Vladimirja Arsenijevića dve njegovi knjigi pojavili v Srbiji. Zaradi tega mi je zelo žal, ker se mi zdi, da bi vsaj književnost v jezikih, ki jih razumemo, torej v srbskem, hrvaškem, črnogorskem, bošnjaškem jeziku - zame je vse to en jezik, poimensko jih navajam le zaradi "politične korektnosti" -, morali bolje poznati, ker nam je tako blizu. Upam, da se bo Srbija kmalu vključila v sporazum CEFTA in se bodo knjige svobodneje izvažale in uvažale in bodo tako tuje knjige dobile publiko tudi v Srbiji. Sicer pa imamo v Srbiji hiperprodukcijo domačih piscev, tako da že zaradi tega ni velikega zanimanja založniških hiš za dela z drugih območij nekdanje SFRJ. Kar se tiče mojih "domačih" vzornikov, moram priznati, da mi je blizu stil pisanja Borisava Pekića, čeprav se tudi njegove knjige precej razlikujejo druga od druge. Metafizični triler Steklina je morda najboljša knjiga, ki je bila kdaj napisana v srbskem jeziku. Dobra pisatelja mlajše generacije, ki imata nekaj čez štirideset let, sta še Vladimir Aresnijević in Srđan Valjarević. K obema bi prištel še Nenada Rackovića, ki je bolj znan kot "Džoni Racković", tu pa se krog uveljavljenih pisateljev, če dodam še Ano Rodić, počasi sklene. Druge pisatelje bi moral iskati med drugimi umetniki, ki se ukvarjajo tudi s pisanjem. Morda je dobro imeti le malo vzornikov, ker potem lažje zgradiš svoj slog kot nov list na tem ubogem srbskem književnem drevesu.

V Srbiji je na trgu vse več piscev mlajše generacije. Je kriza povsod dobra podlaga za kreativno pisanje ali gre za srbsko specifiko?

Sranje, ki se ti dogaja, je res zmeraj dobro gnojilo za umetnost. Ne pozabite, da je bila SFRJ precej solidna, moderna evropska država vse do razpada in vojn, zato ima še danes precej ljudi močne urbane korenine, ki so pomembne za razvoj pisanja. Res je, da se je v Srbiji pojavilo zelo veliko pisateljev, vendar to še ne pomeni, da so vsi tudi dobri. Potrebnih bo še nekaj let, da se bomo rešili povprečnosti, ki prevladuje na delu književne scene v Srbiji, potem bo položaj boljši. Ko bo književnost v Srbiji res svobodna v tem smislu, da ne bo treba pokazati papirjev s filološke fakultete, da bi lahko napisal knjigo, nam bo vsem lažje. Mislim, da še zmeraj obstaja neumno in napačno prepričanje, da je književnost nekaj, kar ni dostopno navadnim ljudem, tistim, ki niso akademsko izobraženi in podobno. To so si izmislili omejenci, ki upravljajo del književne produkcije in vsa devetdeseta leta niso naredili nič, da bi nam bilo boljše, in tudi sedaj ostajajo pri svojih enakih, preživelih pogledih. Taki založniki nasprotujejo vsemu novemu, avantgardnemu, spodbujajo samo svoje lastne bedne kopije.

Kakšen je tvoj odnos do Miloševića? Se tudi tebi zdi, da zunaj Srbije tiste, ki prihajajo iz Srbije, pogosto presojajo prav po tem, kakšen odnos imajo do Miloševića?

Tako jih presojam tudi sam. Kdorkoli trdi, da je bil Milošević v nekem obdobju "dober", se moti in je, kar se mene tiče, politično na drugem bregu. Meni se Slovenija po šestnajstih letih, odkar sem bil zadnjič tukaj, še zmeraj zdi kot SFRJ v malem. V prodajalnah s CD-ji je Ceca še zmeraj na vrhu, vsi razumejo tvoj jezik, ti razumeš njih, mlajši v slengu uporabljajo celo vrsto meni razumljivih besed in zato se mi ta država zdi kot pomanjšana kopija tiste prejšnje. Sprašuješ se samo, zakaj ni mogoče, da bi bila celotna prejšnja država videti kot nekaj takšnega in zakaj ni mogla kot konfederacija skupaj stopiti v EU. Iz te perspektive se mi zdi, da je Milošević največ škode res naredil svojemu narodu. In za to, da ga je toliko ljudi podpiralo, je pač treba plačati neko "karmično" ceno. Milošević ne le da je bil slab, ampak je bil vrhunsko slab, tako zelo, da sem v trenutku, ko je umrl in sem to izvedel, odšel na ulico in od veselja začel trobiti z avtomobilsko trobljo. To morda ni etično, toda toliko ljudi je umrlo, ostalo brez domov ali bilo oropanih zaradi tega človeka, da se mi res zdi, da obstajajo smrti, ki jih je treba tudi proslaviti. Nikoli nisem čutil niti najmanjše naklonjenosti do njega in zmeraj sem mu želel vse najslabše, kajti če imaš samo malo pameti, hitro ugotoviš, da je to človek, ki je storil vse najslabše za svoj narod. Od nas nazadnje ne bo ostalo nič, če bomo še naprej sledili idejam nacionalistov, ki mislijo, da je treba počakati še sto ali ne vem koliko let, da bi bila Srbska krajina in Kosovo znova "naša". Nazadnje se bo del Srbov odselil, drugi pa bodo pomrli od lakote v temnem "vilajetu", ki si ga je izmislil Milošević. To, da nekateri Mladića še naprej štejejo za heroja in ga še niso izročili Haagu, je še vedno posledica Miloševićeve politike in njegovega Gazimestana iz leta 1989.

Pišeš o uporu proti Miloševiću, ki se je zgodil leta 1996 in je nazadnje uspel. Tisti leta 1991 pa ni uspel. Zakaj tolikšna zamuda?

To, o čemer sem pisal v Krempljih, ni upor proti Miloševiću. Pisal sem o položaju, ko se normalen človek znajde v nenormalni situaciji, ko smo bili vsi proti svoji volji vključeni v politiko. Izkazovanje ljudske volje z na primer demonstracijami je legitimen, toda tudi najprimitivnejši način ukvarjanja s politiko, ki ga nikoli nisem maral, toda to je bilo stanje, v katerem si bil preprosto prisiljen sodelovati v takšni revoluciji. Morda smo bili le kakšna dva dneva "zagreti" za demonstracije, ves preostali čas si imel občutek, da to "moraš" početi. Nekateri so morda to doživeli kot dobro zafrkancijo in kot pecanje žensk, meni pa se je to zdelo odvratno, zmeraj sem imel v glavi, da demonstriramo zato, da bi nam Milošević vrnil glasove, ki jih je ukradel na lokalnih volitvah. To je katastrofa, da moraš tri mesece vsak dan demonstrirati na ulicah, da bi ti vrnil lokalno oblast, ki si si jo sam izbral. Nazadnje je oblast vrnil. To kaže tudi, kako močne temelje je imela njegova politika, ki ima močno podporo celo še danes. Kajti razen Zorana Đinđića nobeden od politikov ni poskušal odločno presekati s to dediščino. Đinđić je to naredil in zaradi tega dobil kroglo. Đinđić je bil edini, ki je ljudem poskusil razložiti, da "nacija" v sedanji Evropi ne more biti vodilna ideja, še posebej v državi, kjer je pripadnikov večinskega naroda le 60 odstotkov državljanov, kot velja za Srbijo. In kjer je jasno, da bo preostalih 40 odstotkov ljudi besnih, ker povsod omenjaš Srbijo, ker njih ne omenjaš v ustavi, ker jim povsod vsiljuješ cirilico. To je res nazadnjaško. Vlada Vojislava Koštunice, ki vlada s tiho podporo SPS, zame ni vlada, ki bi jasno razmejila med obdobjem Slobodana Miloševića in obdobjem po njem. Res gremo skozi tranzicijo v smer Evropske unije, toda le zato, ker moramo. In vsi vemo, da bi lahko šli precej hitreje, če bi izročili Mladića. Tako pa vsak dan poslušamo zgodbe o tem, kje je kdo videl Mladića, on pa je verjetno še naprej kje v Novem Beogradu.

Se ti zdi, da je v Miloševićevi politiki karkoli, kar bo ostalo, kar je trajno?

V negativnem smislu prav gotovo. Ta politika bo ostala kot velika brazgotina na duši srbskega naroda. Sicer sovražim to, da se na ljudi gleda kot na člane kolektiva. Sam sem predvsem jaz, šele potem sem Beograjčan in šele potem državljan Srbije. Srbski narod kot kolektiv ni imel velikih madežev v svoji zgodovini - če je mogoče govoriti o tem, da ima narod madeže. Toda Miloševićeva oblast je vsekakor prispevala k temu, da je srbski narod dobil velik madež, ta tumor in ta brazgotina pa še zmeraj nista zaceljena. Še zmeraj smo hudo bolni zaradi bolezni, ki nam jo je prinesel Milošević. Čeprav smo vsi mladi na vojno gledali od daleč, se izogibali vojski, čeprav so bili trenutki, ko so nas najstnike fascinirali tudi četniki.

Četniki?

Mislim, da so se zanje "ogreli" vsi v moji generaciji. V začetku devetdesetih let Milošević ni imel nobene alternative razen Vuka Draškovića in Vojislava Šešlja. In ker je bil Šešelj agresivnejši in je Miloševića odkrito imenoval "kriminalec", Miro Marković pa "rdečo čarovnico z Dedinja", se je nam, ki smo bolj sovražili Miloševića, Šešelj, ki je bil tedaj celo v zaporu, zdel "simpatičnejši" od Miloševića. Glede vojne nam je bilo vseeno, kaj počne Šešelj, ker tega sploh nismo čutili. Ko smo postali malo starejši, smo, bilo je šele tam nekje pri sedemnajstih, videli prvo pravo, državljansko alternativo, koalicijo Skupaj. Počasi smo tudi ugotovili, da Šešelj Miloševića napada le zato, ker ta po njegovem ni dovolj "pravi" Srb, in ne zato, ker bi nasprotoval njegovemu programu, kar je postalo popolnoma jasno, ko je Šešelj vstopil v Miloševićevo vlado. Njegova ministrstva so nato uničila avtonomijo univerze in svobodne medije, Šešelj pa je najverjetneje prek zvez z "zemunskim klanom" globoko vpleten tudi v uboj Zorana Đinđića. Glede na to, da je Šešelj govoril, kako mu ni žal za Đinđićem, ne vem, ali mu bom podoben, če rečem, da mi za tem licemernim kupom sala in dreka ne bo niti najmanj žal, ko bo umrl.

Kako gledaš na vprašanje prihodnosti Kosova?

Kosovo je bilo izgubljeno v trenutku, ko je Milošević na njem začel graditi svojo oblast. Materialno je bilo izgubljeno že v devetdesetih letih, v tistih vojnah, v katerih smo jo tako poceni odnesli. Glede na to, kar sedaj delajo v Iraku, sem celo vesel, da je bil tedaj na oblasti Clinton in je malo pazil, kaj delajo, tako da niso metali kar celih preprog bomb po Beogradu. V to neumno vojno smo šli brezglavo, hvala bogu, da so vsaj tisti, ki so bili na drugi strani, imeli toliko pameti, da nas niso potolkli do konca. Vsekakor pa so nas dovolj, da so vzeli Kosovo. Kosovo dejansko že sedem let ni več del Srbije. Sam prihodnost Srbije vidim v EU. Če državljani Kosova svojo prihodnost prav tako vidijo v EU, potem res ne vem, zakaj je potrebna takšna dramatizacija sedanjih pogajanj. Če bi bil kosovski Albanec, bi privolil v nekakšno pogojno neodvisnost, saj se bomo čez dvajset let vsi srečali v EU. Sedaj pa je videti nekako tako, kakor da bi se v teh pogajanjih naših in kosovskih politikov prepirali "slabi in slabši". Zelo mi je žal Srbov, ki so s Kosova odšli, in tudi tistih, ki so ostali in še vedno prisegajo Šešlju in Miloševiću, ne da bi razumeli, kdo jih je pripeljal do tega stanja. Kosovo je tema, ki jo moramo čim prej spraviti z dnevnega reda. Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi kdo rekel: "Dobro, Kosovo ostaja v Srbiji, in to z 'bistveno avtonomijo'!" Ker v tem primeru bi res nasrkali ...