Nesmrtne Majke

Kdo je koga poklical? Kdo je kriv za ponovno združitev Majk?

ZOKI: To je zapletena zgodba. Mogoče je vse skupaj začel Kilmister, pa se tega sploh ne zaveda. Jaz pa sem poklical Bareta. Saj sem te jaz poklical, a ne Bare?

BARE: Si.

ZOKI: Poklical sem te. Imela sva nekaj predlogov, vendar sva že po nekaj dneh prišla do zaključka, da bi lahko spet zagnali Majke. Ne glede na vse. Ne glede na to, kaj je imel kdo v glavi. Hitro sva se strinjala. Preostala ekipa je bila tudi takoj za. Kilmister in Bruno, ki sta pomembna člana benda, sta bila za. Padla je odločitev, da to naredimo, pa naj bo, kar bo. Zavedamo se, da se lahko ta zgodba zgodi samo enkrat. Premislili smo še o nekaj drugih vidikih in se odločili, da je to to. Da to moramo storiti, saj je to vsem manjkalo.

BARE: Najboljša kava v mestu, mame mi. (Bare srkne požirek espressa.)

Kolikokrat si si premislil, preden si poklical Bareta?

ZOKI: To vprašanje sem imel že nekajkrat na tehtnici. Mogoče bi se to lahko zgodilo že prej, vendar je bila sedaj posebna situacija, saj sva z Baretom govorila. Po naključju pa sem ravno v tistem času dobil DVD-je starih nastopov Majk. Prevzel me je sentiš, bil sem v filingu, da bi si to ponovno počel. Ker vse to v resnici počnemo zato, ker to radi počnemo, in ne zaradi poze. Preprosto smo se zaštekali.

Je bila situacija podobna tisti, kot bi poklical bivšo punco in ji predlagal, da poskusita znova?

ZOKI: Popolnoma enako. Ko prideš na vajo in se ti dvignejo kocine na rokah, takrat veš, da je to to.

Da je to tvoj bend?

ZOKI: Ni nobene frke. Ni mi dolgčas, ne mislim, kdaj bo vaje konec, kot se je to kdaj zgodilo v kakšni drugih situaciji. Tu pa je ravno nasprotno. Komaj čakam, da pridem na vajo, da se usedem na vlak ali v avto. Da se zberemo, da pridem med svoje ljudi, da udarimo tako, kot znamo. To osvobaja.

BARE: Ugotovili smo, da tu obstaja prostor. Da se rokenrol ne igra. Da je veliko ljudi, ki bi radi poslušali rokenrol, pa ga ne morejo. Rekli smo, gremo ga igrat. Nismo se zbrali, da bi odigrali dva ali tri koncerte. Zbrali smo se, da ostanemo skupaj in posnamemo ploščo.

Že razmišljate o novi plošči?

ZOKI: Da.

Se torej na vajah pregrešite in odigrate že kaj novega?

ZOKI: Za sedaj še ne. Naš način dela je takšen, da se najprej dobiva z Baretom in z njim artikulirava ideje v zvočno sliko. Dogovoriva se o povsem tehničnih stvareh. Recimo, kako gre tekst v neko atmosfero. Seveda pa se na vaji zgodi kakšen dober jam, ki si ga zapomnimo in ga kasneje obdelamo. Toda najlepše se mi je zdelo to, da je vsaka pesem najprej nastala na akustični kitari, počasi, ob mirnem petju.

Kako sta premagala spor, ki se je začel na tistem koncertu v Makarski, ko je Zoki odšel iz benda?

BARE: Takrat sem bil v slabem psihofizičnem stanju, droge, alkohol in vse drugo. Privoščil sem si nekaj ekscesov, človek tega ni mogel več trpeti in je odšel. To je to. Mi smo nadaljevali. Igrali smo do poletja 2000. Takrat smo razpadli, da bi dali prostor nečemu novemu, saj smo bili na odru že 20 let.

Sta si ob dogovarjanju o vrnitvi kaj obljubila? Recimo, da se kaj ne bo nikoli več ponovilo.

ZOKI: Bolj sva se dogovarjala s pogledi. To so nekatere neizrečene stvari, ki pa so v resnici jasne. Ko se dva človeka normalno pogovorita, sčasoma pridobita zaupanje.

BARE: Več razumevanja. Več strpnosti.

ZOKI: Dojela sva, da je najin odnos sedaj bolj zrel. Bolj kompakten.

BARE: Zoki je sedaj odrasel človek. Ima več kot 30 let. Jaz jih imam 42. Sedaj je lažje kot takrat, ko sem jih imel 34, on pa 20, saj vem, kakšen sem bil pri 20. Gre za drugačen film od tistega, ki ga živiš pri 40. Tudi Kruno je sedaj starejši. Vsi smo bolj zrele osebnosti. Stvari rešujemo s pogovorom. Tako dobro se že poznamo. Onadva sta sedaj v najboljših letih, jaz sem malo starejši. Tresli bomo, dokler se bo treslo. Konec koncev pa je vseeno. Pomembno je, da smo sedaj tukaj. Da igramo rokenrol. Do kdaj bo vse skupaj trajalo? Jaz vem, da ga bom igral do smrti. Pomembno je, da smo skupaj, ko so oni v najboljših letih, jaz pa še pri močeh.

Zakaj comebacka niste pospremili s kakšno dobro pogodbo s kakšnim bogatim sponzorjem?

ZOKI: Zato, ker se nismo ponovno zbrali zaradi takšnih razlogov. Ljudje nas sprašujejo te stvari, saj se očitno ne morejo poistovetiti z našo zgodbo. Naša zgodba je povsem drugačna, imperativ ni bil nobeno podjetje, noben sponzor, ampak nekaj osebnega, kar se je zgodilo med nami.

BARE: Ponovno smo se zbrali pred slabima dvema mesecema. Turneje pa se ponavadi delajo leto vnaprej. Pred dvema mesecema smo se zbrali, da bi igrali. Predvsem zaradi glasbe.

Kako je bilo na prvi vaji?

ZOKI: Fenomenalno.

Kateri je bil prvi komad, ki ste ga odigrali?

ZOKI: Zanimivo, veliko ljudi nas to sprašuje, vendar se tega ne spomnim. Filing je bil dober. To sem si zapomnil. Vse je šlo avtomatsko. Nadaljevali smo tam, kjer smo pred leti končali.

Edini za sedaj določen datum je datum koncerta v Tvornici. Ste se dogovorili še za kakšen nastop?

BARE: O tem ne razmišljamo. Imamo človeka, ki razmišlja o tem. Se dogovarja in si zapisuje dogovore. Naša naloga je samo, da razmišljamo kot nogometaši. Saj veš, ko nogometaš reče, sedaj razmišljam samo o Radničkem iz Fojnice, o pokalu UEFA bomo razmišljali kasneje.

Vam je jasno, zakaj ste bili ob svojih začetkih ob koncu 80. let najpopularnejši ravno v Sloveniji?

BARE: Do leta 1994 smo bili pri vas kot domači bend. Po letu 1994 pa se je to nekako razblinilo. V začetku 90. let ni bilo benda, podobnega nam. Na naših nastopih so se na glavah razbijale steklenice, koncerte smo končevali v bolnišnici. Ko so ljudje slišali, da prihajajo Majke, so hodili na koncerte preverjat, ali se fant tokrat ne bo morda ubil. Šlo je bolj za cirkus kot za rokovski bend. To me je začelo motiti. Ko smo opustili cirkusantstvo, pa se je naša priljubljenost zmanjšala.

ZOKI: Naši odnosi s Slovenijo so bili res pristni. Slovenijo sem spoznal bolje od Hrvaške. Igrali smo skoraj v vsaki vasi. Usedli smo se na vlak, ljudje so nas počakali recimo pri Kanalu, nas posedli v avto in odigrali smo dva koncerta v petek in soboto. Za to smo dobili toliko denarja, kot so ga na Hrvaškem delavci zaslužili ves mesec. Domov smo se vračali srečni in za seboj smo puščali zadovoljno publiko.

Zakaj takrat niste uspeli na Hrvaškem?

BARE: Prihajali smo iz Vinkovcev. Saj veš, kako je bilo v Jugoslaviji. Če nisi prihajal iz velikega mesta, si moral biti senzacija. Novinarji iz Beograda in Zagreba so nas precej poniževali, v Sloveniji pa so o nas pisali dobre kritike. Takrat je bila Slovenija z Laibachom in Borghesio vodilna v progresivnem roku. Novi rock leta 1989 je bil za nas pomembna prelomnica.

Bare, kaj dobrega ti je dal heroin?

BARE: Heroin mi je dal samo slabe stvari. Mogoče edina dobra stvar, ki mi jo je dal, je, da me je v času vojne zamrznil. Ko je bilo okoli mene klanje, sem bil zamrznjen. Ta negativna energija ni vplivala name, ker sem bil kot v neki kapsuli. To je edina pozitivna stvar, vse drugo je grozno. Tega nikomur ne bi smeli priporočiti. Od tega je treba bežati kot od vraga. Heroin mi je ubil ljubljeno ženo, resnici na ljubo sem sam šestkrat ali sedemkrat končal na aparatih. Če ne bi bilo vojne, bi bil v zaporu. To je samo zlo, zlo, zlo.

Kako gledaš na današnjo priljubljenost kokaina?

BARE: Tisti, ki ima denar, naj ga jemlje. Nobena droga ni v redu. Vse droge so slabe. Tudi kokain ti naredi v glavi zbrko. Sam sem bil na kokainu v 90. letih. Vem, kaj je kokain. Uživaj kokain mesec dni vsak dan. Od jutra do mraka. In potem poskušaj nehati. Videl boš, kakšno frko boš imel v glavi. Takšne paranoje boš imel v glavi, da si ne boš upal pogledati skozi okno.

Bare, koliko je sedaj star tvoj sin?

BARE: Dvanajst let.

Torej je ravno v letih, ko se vsi starši bojijo, da jim otroci ne bi odplavali v svet drog. Kako igraš vlogo očeta na tem področju?

BARE: Pri meni so stvari malce drugačne. Sin je bil star eno leto, ko mi je umrla žena. Takrat nisem mogel skrbeti niti zase, kaj šele za otroka. Zato je skrb za otroka prevzela moja mati. O meni se ne more govoriti kot o očetu. S sinom sem bil do njegovega petega leta, potem sem odšel. V letih, ko je najbolj potreboval očeta, me ni bilo ob njem. Moji starši mu pomenijo vse. Ve, da ima očeta, ki poje. Srce se mi trga in o tem ne želim govoriti. Izgubil sem ga.

Neki odnos verjetno imata ...

BARE: Podpiram ga finančno, skrbim za njegovo šolanje, slišiva se. Ko pridem na obisk, se druživa, saj tam nimam nikogar razen njega in staršev. Toda to ni to. Ni isto, kot bi bil vsak dan z otrokom. Ko sem z njim, sem z njim 24 ur na dan. Takrat skušam stvari nadoknaditi, vendar je to nemogoče. Rečem lahko, da se trudim. Mali je odlično vzgojen. Moja mati je delo opravila odlično, veliko bolje kot pri meni. Vedela je, kje je prej delala napake. Mali ima vse, razen mene.

Bare, kako pogosto pišeš pesmi?

BARE: Od prejšnjega albuma sta mi ostali dve vreči.

Nisi nikoli razmišljal o kakšni knjižni izdaji?

BARE: Imel sem neke ponudbe, vendar se mi to zdi malo pretenciozno. Ker, prvič, moje pesmi niso poezija, drugič pa se mi zdi knjiga s štirimi besedami na vsaki strani brez zveze. Imel sem tudi ponudbe za biografijo, o mojem življenju so celo želeli posneti film. Tudi to sem zavrnil, ker zgodba še ni končana. Štekaš? Ko bo zgodba končana, bomo to naredili. Na pol poti ne želim delati biografije.

Si šel kdaj gledat Zokija na koncert Big foot mame?

BARE: Nisem bil na koncertu, videl pa sem ga v videospotih. Nisem poslušal njihovega CD-ja, videl sem videospot, kjer je bil Zoki nekje v naravi. Mislim, da so dobra moderna rokenrol skupina. Ne morem reči, da sem vriskal od navdušenja, bilo pa mi je všeč.

Zoki, si ti poslušal Bareta na kakšnem koncertu?

ZOKI: V Mediaparku sem ga poslušal, ko je igral s Partibrejkersi.

Na Hrvaškem boste imeli v kratkem volitve. Vas je kakšna stranka že povabila k sodelovanju?

BARE: Nimajo dovolj denarja. Ne želim se blamirati s tem. Za levico smo igrali takrat, ko je bilo treba zrušiti HDZ. To se je zgodilo, ti, za katere smo igrali, so nam plačali malo, zato tega ne bo več. S tem, ko je SDP, neka socialnodemokratska stranka, v narekovajih seveda, zmagala na volitvah, je Hrvaška dobila zametke demokracije. Vendar bo trajalo še deset let, preden se bo iz tega zarodka rodil otrok.

Verjameš v demokracijo?

BARE: Demokracija je kurac. Ko človek malo bolje premisli, so si vse te ureditve med seboj zelo podobne. Če že kaj moramo sprejeti, pa imejmo neko jebeno demokratično družbo, kjer bo vsak lahko rekel, kar bo hotel. Čeprav v ZDA, kjer se hvalijo, da imajo svobodo govora, tega v praksi ni. Tam nadzirajo ljudi. Vse je raztegljivo. V neki Bolgariji Romi živijo normalno življenje, v neki demokratični Nemčiji pa jih hočejo pobiti.

Bi še enkrat stopil na oder kot takrat, ko si med solo nastopom v Makarski publiki preklel fašistično mater in je prišlo do incidenta? Kaj si takrat govoril?

BARE: Takrat sem jebal mater Tuđmanu. Nad odrom je bila Tuđmanova slika, obrnil sem se proti njemu in ves koncert odpel samo zanj. Med pesmimi pa sem govoril vse, kar mislim. To je bilo simpatično.

Misliš, da bi te publika danes spet napadla tako kot takrat?

BARE: Na naših koncertih se vedno najde kakšen bolid, ki ti želi vreči steklenico v glavo. Takemu nastavim glavo. Boli me kurac, ta glava je preživela toliko tega, da ji to ne more do živega. Neki ultranacionalist mi je v Mostarju grozil s puško. Dvignil sem roke in mu rekel, naj me ubije. Rekel sem mu, ne glede na vse si ti kurac in boš kurac tudi ostal.