literatura / Kockice iz dnevnika

Zdaj veljaš za literarnega mojstra avtobiografske samoironije. Za novo knjigo napoveduješ, da je tvoje življenjsko delo. V čem bo dramatično drugačna?

Ne morem reči, da tu ni samoironije. Prijateljica Zdenka Smole, Dominikova žena, mi je, potem ko je prebrala prvi del, telefonirala in vprašala: "Branko, a se smemo smejat?" To mi je bilo zelo všeč, saj je pisana tako, da jo lahko jemljejo tudi smrtno resno. Je pa res, da se žanrsko ne prekriva. V časopisnih kolumnah imam nekaj deset tisoč bralcev, ki jih moram pritegniti, da bi sploh brali. Kaj naredim? Uporabim humor, ki mora biti predvsem na moj račun - pa imam samoironijo. Pri knjigi, kjer imam intencionalnega bralca, ki mi ga ni treba šele zapeljati v tekst, ne potrebujem tega intenzivnega humorja. Naratorsko pa je knjiga enkratna. Noben pisatelj še ni bil menda hkrati mamin sine, po očetu obseden introspektivni zapisovalec, tako da si je, ko se je pri 40 nesmrtno zaljubil, to živeto ljubezen hkrati obsedeno zapisoval. Imate obdobje, ko se dva človeka lovita, imata kdaj težke pogovore. Jaz sem sredi težkega pogovora šel za računalnik in ga zapisal od besede do besede, da bi mi ne ušel iz glave. Moral sem biti prej nenormalen in potem postati normalnež, ki uporablja orodje, ki ga nenormalnež razvije. Mama mi je v prvem razredu nosila torbo v šolo, in ko so drugi otroci to videli, sem postal njihov plen. Preganjali so me od šole do doma, doma me je zaščitil brat, ki je potem preganjal nje, ker me je imel za svojo izključno lastnino, da me lahko samo on tepe. V tretjem, četrtem razredu sem ugotovil, da s humorjem lahko blokiram te udarce.