ihta / Enosmerna ulica solidarnosti

Prvi maj ni eden, prva maja sta dva, gospod Ivo Boscarol pa bo storil vse, kar je v njegovi moči, da ne bo več tako in da se bodo stvari po evropsko pa z nostalgičnim oziranjem v čase prvobitne akumulacije kapitala uredile tako, kot se šika: da bo delavski razred mačka s kresovanja preboleval samo še en dan, drugega maja pa bo že marljivo proizvajal nekakšne odstotke pa delovne ure pa dobrine, ki jih nikoli ne bo imel časa porabiti, ker bo pač delal. Najbrž jih bo namesto njega požrtvovalno porabil kar Boscarol sam. Peterletovi volilci, zamislite se vendar nad tem, kakšna zgaga načeluje vašemu predvolilnemu štabu!

(O, pardon. Oprostite. Mi je šele zdaj potegnilo, da tole revijo berejo samo pahorjevci. Ki jim itak ni več pomoči.)

Drugi dela prosti majski dan kajpada ne bo edina žrtev na oltarju hitrejše gospodarske rasti pa diagramov pa lestvic, ki se Dušanu Semoliču povsem upravičeno zdijo nesmiselne, ker žal niso podoba resnične blaginje. Semolič in sindikati se zatorej še vedno pogajajo s “socialnimi partnerji”, delodajalci se ne pustijo kaj prida omajati, ministrica za boj proti delu, družini in najbrž še čemu, ki je nedvomno tako plemenita, kakor je lepa, pa stoji ob strani z zmedenim nasmeškom na obrazu kakor kaka podeželska patronažna sestra, ki je iz mrzle zimske noči pravkar stopila v preveč zakurjeno izbo, zato ji je udarilo v glavo že prvo ponujeno šilce.

Treba bo delati brez malice, se pridušajo gospodarji, ali natančneje, brez plačanega polurnega odmora za malico, to pa pri pregovorni slovenski škrtosti v praksi pomeni isto: Slovencelj bo poskušal več zaslužiti tako, da med delovnim časom ne bo več ničesar zaužil, pa četudi bo čir na želodcu zato staknil že nekaj let prej. In tako bo prišlo do absurdnega položaja, ko bo isti trpin v vlogi davkoplačevalca namesto sebe s celo uro odmora vsak dan “častil” zaposlene v državni upravi, da bodo vsaj ti ubožci očuvali zdravje in se spočili od napornega statiranja v Kafkovi prozi.

In še dlje bo treba delati in prav mogoče je, da se bo treba še s pokopališča vračati za tkalski stroj ali v livarno, da bi vsaj po smrti postorili tisto, kar zapovedujejo diagrami, odstotki in Peterletov predvolilni šef. Razcveteli se bodo žanrski romani o vampirjih, ki ne bodo pili krvi, pač pa bodo to njim počenjali živi, in tako bo vse našteto vsaj za nekaj dobro. Čudim se le temu, da se Boscarol, minister Bajuk in kar je še zagovornikov višjih starostnih meja za upokojitev ne zavedajo, da se bodo nekega dne postarali tudi oni. Še več, naša mladina, ki kot nekritičen konzument vseh presežnih dobrin narekuje trende okusa in javnega mnenja, bi nedvomno razsodila, da so stari že zdaj.

(Ko smo že pri mladini: brez zajebancije ji svetujem, naj ne konča šolanja pred tridesetim letom. Lejte, če boste prisiljeni hoditi v službo do sedmega križa, je čisto vseeno, kdaj boste začeli. Raje s kakršnokoli pretvezo, ki vam bo omogočila čim dlje ohraniti status, oblegajte zavod za zaposlovanje. Vendar nikar med dvanajsto in eno! - kajti takrat tam malicajo.)

Potem so tu še zamisli o zmanjševanju regresov in odpravi nagrad ob upokojitvi, pa še kaj bi se našlo ... Slovenskemu delavstvu, skratka, zares ni lahko in nič me ne bi presenetilo, če bi ob letošnjih kresovih kdo prej kot na praznik pomislil na grmade. Tiste za sežiganje čarovnic. Kajti delavec je v državi, ki je država malih uradnikov, espejev in kmetavzarjev, po vsem sodeč odveč. Malone moteč že postaja. Zategadelj udri po vragu!

Ampak, bratje proletarci - sami ste si krivi. Pred dobrima dvema letoma ste namreč zamudili zgodovinsko priložnost, da bi oblasti pokazali, kako z ljudmi ne gre pometati.

Pred dobrima dvema letoma je Janševa vlada dodatno obdavčila kulturnike in samozaposlene novinarje, natančneje, močno je zvišala osnovo, od katere plačujejo davek na avtorske honorarje, ki so praviloma njihov edini dohodek. Država od tega ni obogatela, tistega cvenka se gotovo ni nabralo niti za Erjavčevo plačo, pa čeprav ima naš prvi soldat na vasi le osnovno izobrazbeno konfiguracijo, zdi pa se mi, da to sploh ni bil Bajukov in Janšev namen. Kulturniki in novinarji so bili zgolj preizkusni kamen. Oblast je preverjala, kako daleč sme iti pri zategovanju tujega pasu, ne da bi prišlo do ljudske vstaje. Pokazalo se je, da se odgovor glasi: zelo daleč.

Od intelektualcev se glede na zgodovinska dejstva nekako vnaprej pričakuje, da bodo solidarni z delavstvom. Tisti intelektualci, ki nočemo biti razumniki, se tega večinoma držimo. Pa čeprav nimamo plačane malice niti dopusta niti regresa, upokojiti pa se smemo, kadarkoli nam pade na pamet, saj bomo v vsakem primeru prejemali le simbolično penzijo - malo več kot tristo evrov (manj kot petinsedemdeset jurjev!) so je pred kratkim naračunali izvrstni prevajalki, ki si je skoraj štirideset let prizadevala, da naš jezik ne bi izumrl že za njenega življenja. Gospa se bo očitno morala truditi tudi v prihodnje. In prav je tako, kajti pismenih prevajalcev nam bridko primanjkuje.

Kljub temu smo solidarni, toda mar nam delavstvo to solidarnost vrača? Se je ob napadu dacarjev na našo eksistenco poleg občasnega pisateljskega jadikovanja, cehovsko povsem neorganiziranega in neusklajenega (med stvarmi, ki jih pisatelji nimamo, je sindikat), povzdignil še kak klen glas, ki bi odločno pribil: tace stran od beraških zaslužkov? Pa ja. Če je takrat kak delavec vsaj za trenutek pomislil na nas, je kvečjemu zaploskal: prav ji je, zalegi, kaj pa piše knjige, ki so predrage (povprečno debela, taka za mnogo deževnih popoldnevov radosti, stane toliko, kot če pelješ ženo in otroke v kino gledat Mr. Beana, potem pa še na pico), za katere nam zmanjkuje časa (ker ga moramo imeti za Beana, pico, Planico in Evrovizijo) in ki so zlasti predolge, prezahtevne in napisane v nam neznanem jeziku, torej v knjižni slovenščini. Ablast si je pomela roke, saj so bili nemili davčni ukrepi sprejeti brez omembe vrednih viharjev - in nato se je začela ozirati za naslednjo žrtvijo.

Nihče ni šel na ceste.

Če bi delavstvo takrat potegnilo z nami ... Ne, ne trdim, da bi res kaj zaleglo. Tudi sicer nezaupanje, ki ga neomikani sloji čutijo do umetnikov, ni historično nič novega niti ni značilno samo za Slovenijo; solidarnost je od nekdaj enosmerna ulica. Pa vseeno. Če bi takrat kdo kaj zinil - če bi se Dušan Semolič začel usajati že takrat, pa čeprav nismo docela “njegovi” - če se ne bi pokazalo, da je množica izkoriščanih državljanov razbita na toliko parcialnih interesov, kolikor je posameznikov v njej - če bi kdo vsaj s pozicije egoistične preračunljivosti hotel predvideti naslednjo vladno potezo ... bi kulturniki najbrž kljub vsemu potegnili kratko. Ampak morda bi vlada, če bi na njen rovaš padlo več glasnejših, ostrejših kritik, tehtneje premislila, preden bi se še bolj povampirila. Navsezadnje je odvisna od razpoloženja volilcev. Zato morda zdaj s koledarja ne bi strigla dela prostih dni niti stregla po življenju od dela izmučenim starim tekstilkam. Morda. Zgolj “morda”, pravim. Splačalo bi se poskusiti. Pa nismo.