ihta / Odstavila sem Wolfowitza

Če imaš internet, je to očitno približno tako, kot če bi načečkal svojo telefonsko številko na vrata moškega veceja. Nikoli več ni miru. Zagotovo ima sleherni med nami prijatelja ali prijateljico, ki mu vsak dan po mailu v industrijskih količinah "forwardira" sličice srčkanih muck (hočem reči, ena je vselej dobrodošla, ampak dvajset ...!), vice o Strojanovih, turbofolk pornografijo in zlasti ... zdajle me je prijelo, da bi obogatila slovenščino z novo besedo ... in zlasti "drnovščino", torej žlahtne in globoke misli, po kakršnih poleg de Mella in Coelha slovi tudi predsednik tiste peščice Slovencev, ki ga še jemlje resno.

Po zaslugi prijateljice take baže se je moj internetni naslov znašel na seznamu nekakšne organizacije, o kateri vem samo to, da ima spletno stran, in ta organizacija se mi je pred dnevi zahvalila za moj podpis (?) na peticiji, s katero so "zaskrbljeni državljani sveta" od Paula Wolfowitza zahtevali, naj odstopi, mi sporočila, kako ji je prav moj podpis omogočil, da je to peticijo res predložila (??) in tako lastnoročno (???) prisilila nepotističnega predsednika Svetovne banke, da je pospravil kovčke (saj ne, da mi bi ga bilo žal ...), hkrati pa mi je brižno svetovno prebivalstvo zaprimojduš obljubilo, da bomo v kratkem poskrbeli še za zapornike v Guantanamu, iraško nafto, problem globalne revščine in toplo gredo. Nimam srca, da bi jim povedala, da mojim artritičnim sklepom topla greda sila dobro dene. Niti nimam srca, da bi jim priznala, da nisem podpisala ničesar.

V redu, boste dejali, mar ne znaš nastaviti računalnika tako, da bo nezaželene pošiljke izbrisal že v strežniku? No, seveda; ampak jaz po resnici povedano rada prebiram tak junk. Iz istega razloga, zaradi katerega gledam oddajo Big Brother. Čakajte, kaj že ponavadi navedem v opravičilo ... eeeee ... aja, "to mi pomaga pri zbiranju gradiva za moje pisateljsko delo". Ja, to je to. Firbec, drugače rečeno.

Ampak preveč je preveč. Trenutno mi z vseh vetrov celo znanci, ki se štejejo za filozofe, pošiljajo fotografije deklice Maddie McCann, ki so jo, če prav razumem, ugrabili v nekem sredozemskem letovišču, od mene pa se zdaj po vsem sodeč pričakuje, da bom vsakokrat, ko bom (sredi belega dne, sredi tržnice, saj je splošno znano, da se ugrabitelji s svojimi žrtvami najpogosteje zadržujejo tam, kjer jih vsak lahko vidi) zagledala Maddie podobno dekletce (oprostite, ampak meni se vse štiriletnice zdijo enake), stopila k punčkinim spremljevalcem, jih potrkala po rami in jih pobarala: "Pardon, ste prepričani, da je tale res vaša?"

Bodimo pošteni. Bi vi naredili kaj takega? Ali pa bi se na temelju golega suma, da je deklič morda Maddie, vsaj obrnili na najbližjega policaja? Resno dvomim. Spominjam se nekega sivega zimskega dne na križišču Vidovdanske in Ilirske v središču Ljubljane. Najmanj osemdeset let stara mamka, kljub mrazu obuta samo v natikače, brez plašča, je pri rdeči luči med mimo brzečimi avti capljala čez cesto, globoko zatopljena v tisto, kar si je momljala v brado. Upravičeno bi smeli domnevati, da je pozabila, kdo je in kje je doma. Pa je kdo pristopil k njej in ji ponudil pomoč? Kje pa, vsi smo z napetim zanimanjem opazovali prazno in pusto nebo, dobesedno vratove smo zvijali, da nam ne bi bilo treba opaziti mamke, in slehernemu med nami je verjetno padla na pamet milijarda razlogov, zakaj se ne kaže "vmešavati". Taki smo. Tudi jaz nisem čisto nič boljša. Tole s staro gospo, tista moja strahopetna nepripravljenost, da bi kaj ukrenila, mi je dolgo ležalo na vesti in zdaj, ko sem zgodbo povedala, mi ni nič laže.

Čemu torej je namenjeno histerično internetno razpečavanje prošenj za tako ali drugačno pomoč in peticij tipa "let's get rid of Wolfowitz"? Temu seveda, da imamo po tem, ko smo kliknili na kvadratek z oznako "forward" in vtipkali nekaj na slepo izbranih naslovov, občutek, da smo naredili nekaj plemenitega, ne da nam bi bilo treba v resnici narediti karkoli. Vsaka podobnost z dobrodelnostjo prek položnic, zlasti pa, denimo, z dobrodelnimi sejmi snobovskih diplomatskih soprog v Cankarjevem domu, ni niti pod razno naključna. Poceni, cenena dobrota. H kateri se s toliko večjim veseljem zatekamo tudi zato, da bi si prikrili občutek, kako smo v današnji družbi nemočni, kako imamo zvezane roke in kako v resnici ne moremo spremeniti ničesar pod soncem nebeškim.

Ker takole, kot zdajle stojijo stvari, ne moremo spremeniti ničesar pod soncem nebeškim. Ničesar resnično pomembnega. Kar se mene tiče, bi raje kot Wolfowitzu spodmaknila stolček Janši, Drnovšku pa sploh. Ne zato, ker "ni vedel", kako je iz Frankfurta na Zaplano pripotoval njegov tajni zdravilec (mar je mislil, da se je kot svet mož kratko malo kar teleportiral?), temveč zato, ker s svojo zlagano duhovnostjo že predolgo bridko preizkuša mojo ljubezen do logike, da o estetskem čutu sploh ne govorimo. Ampak glej si ga zlomka, na internetu ne najdem pa ne najdem nobene peticije, ki bi jo bilo mogoče podpisati v ta namen ...

Seveda imam srečo, ker si drugače od "navadnih" ljudi lahko dajem duška vsaj v tejle kolumni: za to so kolumne na svetu. Toliko sem že pretečnarila v njih, da sem celo sebi že zoprna. Pa je res kaj zaleglo? Kritični kolumne, novinarski članki, eseji, blogi ... vse to je le ventil za oporečnike, ki ga v kapitalizmu in "demokraciji" dopušča oblast, da davkoplačevalci ne bi eksplodirali kako drugače.

Ob "do vlade sovražnem" članku ne odleže le tistemu, ki ga je napisal, temveč tudi tistemu, ki ga prebere. Podobno kot pri internetnih peticijah se mu namreč zazdi, da je s samo objavo članka nekaj koristnega že narejeno. Ker mu odleže, se laže sprijazni s tem, da so mu spet nekaj vzeli, ga ponovno za nekaj prikrajšali, ga vnovič za nekaj prinesli okrog in ga znova žejnega prepeljali čez vodo. In potlej je, z eno besedo, spet priden in spet obvladljiv. Kritika na rovaš oblasti v sodobni družbi nič več ne spodbuja k uporu, temveč ga preprečuje.

Iz tega zornega kota si je zdajšnja oblast z "uravnoteženjem" medijev naredila medvedjo uslugo. Vsak zrel samodržec že od izida Machiavellijevega Vladarja ve, da si sme privoščiti vse, kar mu pade na pamet, pod pogojem, da lahko pisci neovirano udrihajo čez njegove domislice. Svoboda medijev ni zgolj slučajno izum kapitalistične demokracije niti ni naključje, da jo nadpovprečno vestno gojijo prav v državah postmodernističnega fašizma, kakršne so ZDA, in "prejšnji režim" v Jugoslaviji se ni zrušil zaradi javnih kritik, temveč zato, ker jih ni smelo biti. V Franciji avtomobile zažigajo tisti, ki ne zmorejo prebrati niti Paris Matcha. Te lekcije Janša in njegovi v šoli niso jemali ali pa je niso razumeli. Kot je ni razumel Stalin. Kot je ni razumel Goebbels. Zdaj se esdeesovci obnašajo kot prejšnji oblastniki: uravnovešajo javna občila in zapirajo ventile nezadovoljstva. Res me zanima, ali bodo tudi sicer šli po poti svojih padlih modelov.