fenomeni / Sežiganje stripov? Da, prosim!

Prvega ne pozabiš nikoli. Stripa namreč. Tretji razred osnovne šole pred skoraj štiriintridesetimi leti. Epizoda Gospodar Darkvuda, glavni junak kajpada Zagor. Duh sa sekirom, mitska kombinacija filmskega Tarzana in špageti vesterna, mojega tradicionalno najljubšega filmskega žanra. Daj, preberi, me je prepričeval sošolec, to je najboljši roman na svetu. Za nas, otroke socializma, so se romani od nekdaj delili na risane, kjer so vladali Zagor, Komandant Mark, Veliki Blek, Kit Teler in kasneje Alan Ford, ter pisane, kamor so spadale zamorjene bukle iz programa obveznega čtiva in dolgčas, ki smo ga kot pridni učenci žvečili za bralno značko. "Takrat so satelitske krožnike poznali samo visoki uslužbenci obveščevalnih služb, naš človek pa je lahko gledal en in edini program nacionalne televizije, ki je ob delavnikih ugasnil ob 22. uri," se spominja Ivica Ivanišević, lucidni hrvaški publicist in vrhunski poznavalec stripa, ki je svoje duhovite eseje na temo devete umetnosti pred tremi leti zbral v knjigi Sto mu jelenskih rogova! "Že vidim, kako me bo hči čez kako leto vprašala, kako mi je uspelo preživeti to obdobje ... S pomočjo stripov, punca, ji bom rekel. To so tisti kubični metri skisanega papirja, ki bi ga ti in tvoja mama najraje izročili plamenom, ker ne samo da zapravljam za te traparije, temveč jih še zlagam in božam, kot bi bili srednjeveške inkunabule."

Drži, odvisnost je nastopila takoj po prvi prebrani pustolovščini. In zdravila ni bilo. Simptomi epidemije so bili povsod enaki, na celotnem ozemlju med Triglavom in Vardarjem. Nič čudnega, konec koncev smo bili edina država socialističnega bloka, kjer so lahko že od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja neomejeno goltali ta 'moralno oporečen produkt nizkih kulturnih standardov dekadentnega kapitalizma', ki je v resnici gradil temelje jugoslovanskega popkulturnega pluralizma. In hej, cenenih, visokonakladnih in zanikrno vezanih zvežčičev Lunovog Magnus Stripa ter Zlatne Serije, ki so se spremenil v solato po prvem rahlo vehementnejšem branju, se ni samo goltalo, zbiralo in kopičilo, marveč tudi citiralo. Na vseh izobrazbenih stopnjah in v vseh slojih takratne družbe enakih med enakimi. Kdo je Zagor, so vedeli tako nekvalificirani delavci kot akademiki in mnogi med njimi so si zapomnili vsaj en citat ali skeč iz svoje najljubše serije ali epizode, nekateri pa so jih znali na izust. Jaz na primer. Tam nekje do tretjega letnika gimnazije, ko sem začel bolj poglobljeno slediti Stripoteki in ponudbi konkurenčnih stripovskih revij. Takrat je bila stripovska ponudba bajna in bujna in zdelo se je, da bo taka ostala za zmeraj. Tako kot skrb učiteljev in staršev, ki so zaradi obsežnih stripovskih kolekcij dvigovali obrvi in intenzivno razmišljali, kako mulca prepričati, da bi se čimprej znebil te navlake. Druga stvar, ki je ne pozabiš nikoli, je travmatična izkušnja ob 'nesreči', ki je tako ali drugače doletela kak primerek iz tvoje stripovske zbirke. Zvežčiči so se denimo neposvečenim zdeli več kot primerni za odlaganje vroče posode ali mastnega pribora, strip revije pa so bile idealne za zavijanje solate in kot podlaga za lupljenje krompirja. Stvar, ki je oblikovno cenena, pač ne more biti vsebinsko neprecenljiva, mar ne.

Ne bi se mogli bolj motiti.

Zakon povpraševanja

Pred kratkim sem v krogih priznanih stripovskih dilerjev spraševal po Zvitorepcu, prvi in edini slovenski stripovski reviji z nesporno kolekcionarsko težo, ki bi jo moj dober znanec rad kompletiral. Cena za vseh sedem letnikov oziroma nekaj več kot 350 številk v brezhibnem stanju menda znaša že sanjskih 3.500 evrov! Si predstavljate? Za 'papir', v katerega so naše stare mame pakirale ribe in vrtine. Spremljevalno edicijo Zvitorepčevi romani v stripu pa lahko plačaš v zlatu, vendar je ne boš dobil. Ker ohranjen komplet bojda ne obstaja. Ali točneje, prekupčevalcem ga do sedaj še ni uspelo izbrskati.

Nesporno dejstvo je, da so cene stripov iz jugoslovanskega obdobja dobesedno podivjale. Glancerji ('glancer' je strokovni izraz za popolnoma ohranjen primerek v brezhibnem stanju) nekaterih kultnih, ponarodelih, zgodnjih ali preprosto redkih zvežčičev iz zbirk Lunovog Magnus Stripa ter Zlatne Serije na zbiralskim trgu dosegajo cene, ki presegajo sto evrov in več po komadu. Cene kompletov so navadnemu smrtniku nepredstavljive. Razvedrilna literatura v obliki visokonakladnih zvežčičev, ki je bila nekoč za drobiž dosegljiva vsem in za katero se je zdelo, da je nikoli ne bo zmanjkalo, je naenkrat postala nedobljiva oziroma nedosegljiva za večino potencialnih interesentov. Razloga za ta dramatični obrat sta najmanj dva. Prvič, razpad Jugoslavije in sistema skupnih družbeno kulturnih vrednot, ki mu je sledilo vsesplošno spanje razuma v obliki balkanskih vojn, med katerimi je nepovratno izginjalo vse, tudi stripi. Drugič, ko so se rane za silo zacelile, je oživel spomin na pozitivno zapuščino nekdanje skupne domovine, kamor spada tudi oblikovanje živahne stripovske scene. Tistih, ki so želeli post festum postati del nje, je bilo naenkrat več kot stripov in mnogi zbiralci starega papirja so se čez noč prelevili v prekupčevalce s stripi in na hitro obogateli. Zlagoma sta se formirala nekakšna stripovska bratstvo in enotnost, ki stripu kot domnevno arhaičnemu mediju vračata čast in oblast. Ter spoštovanja vredno ceno.

Močna želja po zapolnitvi praznin v stripovskih zbirkah je botrovala organiziranemu oživljanju stripovskega založništva, odprtju specializiranih trgovin oziroma striparnic, formiranju stripovskih klubov, organizaciji stripovskih festivalov in postavitvi spletnih forumov in prodajaln, ki dobesedno prekipevajo od življenja. In čeprav poskušajo mnogi založniki iz držav s področja bivše Juge, denimo srbski Beli Put ali hrvaška Fibra in Bookglobe, razširjati stripovska obzorja z luksuznimi stripovskimi albumi, smetano pobirata zagrebška Strip-Agent z integralnim ponatisom Alana Forda v trdi vezavi ter Libellus, ki v trdi vezavi tiska nove in ponatiskuje stare pustolovščine Bonellijevih junakov od Texa Willerja, Kena Parkerja in Mistra No do Magičnog vjetra, Natana Neverja in Martina Mystera, detektiva nemogočega, ki je 25-letnico izhajanja slavil na letošnjem MaFestu, slikovitem mednarodnem festivalu stripa, ki se je drugo leto zapored odvijal v Makarski, slavja pa sta se na veselje fenov in zbiralcev udeležila tudi njegov 'oče' (se pravi snovalec in glavni scenarist serije) Alfredo Castelli ter Lucio Filippucci, eden najbolj talentiranih risarjev tega popularnega lika, ki je leta 1982 zaživel kot italijanski stripovski poganjek hollywoodskih filmskih uspešnic z Indiano Jonesom v glavni vlogi. "Če iz te perspektive pogledam pet let nazaj, se mi vse skupaj še zmeraj zdi neverjetno," pravi Darijo Dado Antunović, urednik pri založbi Libellus in direktor MaFesta. "Če bi mi kdo takrat rekel, da bo Makarska imela svoj stripovski festival, bi mu svetoval temeljit pregled možganskih vijug. Po lanskoletnem prebijanju ledu s premiernim MaFestom, na katerem smo gostili legendarnega Hermanna, se mi nič več ne zdi nemogoče." Po Dadovih besedah je med najzaslužnejšimi za uspeh festivala tudi Celjan Ervin Rustemagić, bržčas največje ime v stripovskem poslovnem svetu, brez katerega bi bila pot do uglednih gostov neprimerno zamudnejša in znatno bolj vijugava. No, med atrakcijami letošnjega MaFesta je bil po kuloarjih napovedan tudi rahlo neobičajen hepening, in sicer javno sežiganje stripov, ki naj bi ga organizirala prav slovenska zbirateljska sekcija.

Zakon ponudbe

Okej, stripe se je od nekdaj sežigalo iz ideoloških, pedagoških, moralnih in praktičnih razlogov (pomanjkanje papirja pri netenju ognja v peči, na primer), nikoli pa se jih še ni sežigalo zato, da bi jim na ta način zagotovili ustrezno ceno in nemoteno izhajanje. Odkar smo postali del zahodne kapitalistične skupnosti, strip že dolgo ni več ceneno blago. Iste pustolovščine, ki so nekoč izhajale v nizkocenovnih roto publikacjah, so zdaj na voljo v lično oblikovanih, trdo vezanih knigah, katerih cene se začnejo pri desetih evrih. Zato so se naklade z nekdanjih več deset tisoč primerkov skrčile na največ 500 izvodov in se temu primerno tudi prodajajo, pa čeprav so še naprej namenjeni 25 milijonskemu trgu držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Deset evrov je za povprečnega hrvaškega, srbskega in konec koncev tudi slovenskega kolekcionarja precej zasoljena vsota, še posebej če vemo, da je strip dobrina, ki se zbira v stotinah in tisočih primerkov. Visoke cene, logična posledica nizkih naklad, so tako pripeljale do paradoksalne situacije: ljubitelji devete umetnosti imajo na voljo več kakovostnih stripov kot kdajkoli, ki pa na žalost še nikoli niso bili težje dosegljivi. Skratka, stripi se slabo prodajajo. Ker se čaka na primerke iz druge roke in njihove nižje cene v antikvariatih in na bolšjakih.

Če se stripi iz zaloge ne prodajo, založniki po neusmiljeni tržni logiki ne bodo tiskali novih, to pa bi najbolj prizadelo tiste zbiralce, ki so v zasebno stripovsko knjižnico že investirali znaten del svojega premoženja. Takih kolekcionarjev slovenska stripovska sekcija premore kar nekaj in prav iz njihovih vrst je prišla pobuda za sežiganje stripov, kajpada potem, ko so na spletnih forumih zakrožile vesti, da zaradi visokih cen stripovskih izdaj najbolj jamrajo tisti zbiralci oziroma posredniki, ki si jih najlažje privoščijo. Operacija sežiganje je bila v resnici zelo domišljena. Skupina zbiralcev bi zbrala denar za takojšen odkup celotne tiskane naklade tržno zanimivih naslovov in pri založniku zlobirala, da edicije ne bo ponatisnil. 80 odstotkov naklade bi takoj javno sežgali in sežig dokumentirali, s čimer bi cene preostalih stotih izvodov pognali v nebo, poljubno diktirali pogoje prodaje in po potrebi skurili še kak izvod. Si predstavljate ceno edinega izvoda, ki bi še ostal na trgu? E, dragi naši kolekcionarji, edini način, da preprečite ta nadrealistični pospeševalni teror, je, da stripe pridno in redno kupujete po sedanjih cenah oziroma da preidejo v vašo trajno last, še preden ti nepredvidljivi Slovenci zberejo sredstva za nakup celotne naklade.

V Makarski je bilo vse pripravljeno za manifestacijo sežiganja, toda neusmiljeno tržno logiko, ki bi jo podprl tudi marsikateri založnik, je premagalo spoštovanje do iskric v očeh tistih stripoljubcev, ki so prišli na dalmatinsko obalo pobožat, povohat in po možnosti prelistat predmete stripovskega poželenja, ki še dolgo ne bodo postali del njihove zbirke. Ker pač stanejo 200 kun in več, osebni dohodek zbiratelja pa jih le s težavo doseže dva tisoč. In če bi tak zbiratelj videl, kako plameni požirajo njegove nesojene stripe, bi mu zagotovo počilo srce. Organizatorji so tudi ocenili, da bi manifestacija sežiganja utegnila skaliti stripofilsko bratstvo in enotnost, v katerem Slovenci po zaslugi Tomaža Lavriča, Zorana Smiljaniča ter Janija Prgiča in Mladena Melanška, avtorjev strip albuma Senior & Junior z naslovom Teorija zavjere, uživamo velik ugled. Mimogrede, na dobrodelni dražbi originalnih risb stripovskih avtorjev je detajl iz stripa Senior & Junior (na Hrvaškem se ga drži kultni status, medtem ko v domovini založnikov ni pretirano ganil) dosegel drugo najvišjo ceno, takoj za risbo Lucia Filippuccija, ki je bila prodana za 3.000 kun.