Alarmantno stanje

Ja, zdaj si že lahko predstavljam, še pred kratkim pa si ne bi mogel. Ne vem pa, kaj bi se zgodilo. Pred časom bi se verjetno zgodila revolucija, čez eno leto se najbrž ne bo zgodilo nič.

Toda kljub temu se zdi nepredstavljivo, da bi se literaturi zgodilo to, kar se dogaja slovenskemu filmu.

Očitno živimo v zelo arhaični družbi, ki je literaturo po mnogih stoletjih že sprejela, filma pa po enem stoletju še ne.

V svojem odprtem pismu praviš, da smo bili v zadnjih dneh priča popolnemu polomu. Zakaj?

Produkcija je popolnoma paralizirana, državne institucije, ki naj bi po zakonu skrbele za film, so popolnoma razpadle. Če samo pogledamo filmski sklad; tam nič ne funkcionira, od pravne službe do finančne službe. Od vodstvenih kadrov nikogar več ni: ni predsednika, ni direktorja, ni pomočnika direktorja, ni finančnika, ni pravnika, ni nikogar. Trenutno na skladu ni človeka, ki bi lahko kaj podpisal.

Zakaj so sredstva obtičala? Minister Simoniti je dejal, da bo denarja za slovenski film več kot kdaj prej.

Minister Simoniti je tu po mojem mnenju nastavljena figura, ki je lahko vodljiva, saj je to človek, ki se ne zanima preveč za svoje delo. On ne ve, kaj mora delati, in to se je izkazalo, ko sem bil pri njem na pogovorih. Ta človek pravzaprav nima lastnega mnenja o filmu. Film je del kulture, torej nima lastnega mnenja o kulturi. Ves čas pa papagajsko ponavlja, kar mu povesta Igor Prodnik in Stane Malčič, dejansko ponavlja njune stavke. Če ste opazovali sestanke ali tiskovne konference, onadva ponavadi sedita ob njem, Igor Prodnik mu pa prišepetuje ali celo piše na list papirja, kaj naj reče.

Kljub temu se zdi povsem nelogično, da vse skupaj stoji, da denar stoji in da se ne snema.

Seveda je to popolnoma nelogično, celo ni v skladu z zakonom, ki pravi, da se mora denar, namenjen za filmsko produkcijo, porabiti za filmsko produkcijo. To se ne dogaja, zakaj, pa je seveda sedaj največje vprašanje.

Gotovo so navedli razloge, zakaj se denar za filmsko produkcijo ne porablja. Verjetno niso rekli: vse skupaj se je sesulo, ne gre nam, nimamo pojma.

Seveda, tega zelo dolgo niso povedali, pred kratkim, po približno pol leta, pa so izdavili, da so vsi producenti v Sloveniji nesposobni narediti finančno konstrukcijo, z drugimi besedami, vsi slovenski producenti so leta 2007 nenadoma pozabili, kako se naredi film. Po mnenju ministrstva je prišlo do splošne amnezije. Ljudje, ki so prej znali delati filme, so zdaj na lepem pozabili, kako se delajo. Zakaj se je to zgodilo, ne vem. Sam menim, da se slovenski producenti še vedno dobro znajdejo s filmom, in to zelo dobro, kar se je tudi lepo pokazalo v zadnjih desetih, petnajstih letih.

Filmarji ste potrebovali 10, 15 let, da je slovenski film ujel ritem, toda potrebna je bila ena sama noč, da je vse skupaj obstalo.

Recimo, da se je v preteklosti v povprečju delalo po pet filmov letno. Če upoštevaš rezultate slovenskih filmov v svetu, smo, upoštevajoč majhnost produkcije, absolutno najbolj uspešna filmska dežela v Evropi ali pa celo v svetu. Zakaj se je to prekinilo, si lahko samo predstavljam. Ena teorija je, da se je v film iz nekih razlogov vmešala politika, ki je zdaj na oblasti, najbrž zaradi tega, ker meni, da bi si film morala podrediti. Zakaj bi to hotela, ne vem, ker tudi z njihovega gledišča film nikoli ni bil naperjen proti njim ali proti komur koli. V neki nerazumljivi paranoji se jim je očitno zdelo, da je bil in da ga bodo oni na neki način spremenili sebi v prid.

Pa vendar se zdi to logično, še toliko bolj, če pomisliš, da hoče ta ista vlada, ki blokira produkcijo slovenskih filmov, tuje filme sinhronizirati v slovenščino - očitno se ji zdijo tudi slovenski filmi premalo slovenski.

Na ta problem sem prvič naletel lani, ko so mi poskušali v Avstraliji pravoverni slovenski izseljenci preprečiti predvajanje filma Odgrobadogroba na festivalu v Sydneyju, češ da ni zadosti slovenski. Takrat sem to vzel kot en zelo posrečen hec. Pred festivalom so nas poklicali organizatorji, da imajo problem, ker se slovenska skupnost pritožuje in poskuša z dopisi in lobiranjem pritiskati na festival in televizijske postaje, da blokirajo predvajanje našega filma. A Odgrobadogroba sploh niso videli. Njihov problem je bil, da so v katalogu festivala prebrali, da gre za balkanski film (mimogrede, tričetrt sveta nas ima za del Balkana). Ni jih zmotila vsebina filma, ker je niso poznali, zmotilo jih je, na kakšen način je tisti, ki je pisal katalog, film opisal. Potem so pa še videli priimek Cvitkovič in so sklepali, da jaz nisem Slovenec. Zanimivo, da jih ne motijo neslovenski priimki kot so Župančič, Gregorčič, Jurčič, Maister, Valvasor, Fabiani itd. itd.

To, kar se je meni zdelo simptomatično, je bilo, da so Svetovni slovenski kongres prosili, naj na slovensko vlado naslovi pobudo o ustanovitvi komisije, ki bo preučila slovensko filmsko produkcijo.

Ja, zahtevali so ustanovitev državne komisije v Sloveniji, ki bo preučila slovensko filmsko produkcijo. Meni je bilo smešno, da se oglasijo ljudje, ki so na drugem koncu planeta in ki so mogoče izgubili stik z današnjo slovensko realnostjo. Bil sem prepričan, da v Sloveniji ne obstaja človek, ki razmišlja tako kot oni.

Ah, pa si se očitno prenaglil. Misliš, da je ta formulacija res nastala v Avstraliji, ali pa sumiš, da je v resnici nastala v Sloveniji?

Ne bi vedel, zdi pa se mi, da so ti krogi izseljencev, pogojno političnih, in krogi, ki so zdaj na oblasti v Sloveniji, bolj povezani, kot sem si mislil.

Zdaj se je očitno vse omejilo na Igorja Prodnika: kako lahko en sam človek, da ne rečemo birokrat, ustavi slovenski film?

To je zelo preprosto. Že to, da se je to res zgodilo, kaže na to, da tega ni naredil sam, ampak da je od nekje voden, pokrit, z vrha aktualne politike, kot že ugotavljajo mediji. Če gledamo realno: on tako zelo meša drek ministru, da bi ga v normalnih razmerah že vsak minister brcnil skozi vrata. Ta minister pa tega ne naredi. Ker očitno ne more.

Kar je spet logično: Prodnik drek meša v slovenskem filmu, ki je, kot kaže, pogrešljiv in nebistven. Če bi drek mešal v slovenski literaturi, verjetno ne bi ostal, ne?

Seveda ne bi. Naša družba filma še nima za del kulturne dediščine, za kulturo. Je pa tu problem. Zelo se mešata pojma avtorski film in komercialni film in edino, kar imata ti dve kategoriji skupnega, je, da sta narejeni z istimi inštrumenti. To je, kot bi mešali risbe v beležki nekega naključnega človeka s Picassom zato, ker je oboje narisano na papir. Ljudje še ne ločijo med temi stvarmi, enačijo avtorski film z neko kvazi zabavo, z nečim kar ni pomembno, kar žre denar, in če denarja ne povrne, tudi ni smiselno.

Ampak če od te vlade že težko pričakujemo, da bo film sploh opazila, je od nje morda že kar nemogoče pričakovati, da bo ločila film od filma?

Tega ne pričakujem od ljudi, ki sem jih spoznal, od njih ne pričakujem, da bodo znali ločiti karkoli. Zanimivo pa je, da po eni strani slutijo, da je film močnejši, kot si oni mislijo, sicer ne bi šli tako vehementno nad njega. Sicer se jim ne bi zdel tako pomemben. Mislim, da so videli v nekih drugih režimih, zgodovina jih je naučila, da je film mogoče vendarle bolj pomemben, kot si oni mislijo.

Film so slike - in ena slika pove več kot tisoč besed. Plus: film potuje, kar pomeni, da Slovenijo kaže tujini - in vlada s filmsko sliko Slovenije očitno ni zadovoljna.

Če pogledamo to razliko: literatura je v Sloveniji bolj cenjena kot film, tudi jaz jo zelo cenim, ampak dejstvo je, da je film v zadnjem času neprimerno bolj prodoren. Vendar očitno ne reklamira dovolj zgodbe o uspehu.

Ta aroganca do slovenskega filma, ta averzija, ni nič novega - to je že stara stvar. Stara kot film.

Problem teh ljudi je, da imajo film za propagandno dejavnost. Film jemljejo kot sredstvo za propagiranje Slovenije v tujini. V filmu vidijo le propagandni spot za Slovenijo.

Komunisti so se bali natanko tega: da bi lahko slovenski film v tujini ustvaril "napačno" podobo Slovenije, tedaj še Jugoslavije. In tega se danes bojijo tudi drugi režimi - od iranskega do kitajskega.

To je lastnost vsakega paranoičnega režima. Kar je meni fascinantno, je nivo neelegance, nivo vulgarnosti in že skoraj primitivizma, ki se v zadnjem času generira na ministrstvu za kulturo. Tako je Igor Prodnik po ogledu zadnjega celovečerca Metoda Pevca baje izjavil (po pričevanju režiserja samega), da je to dober slovenski film, ker Slovenec pofuka Bosanko. Pazite, tega ni v šali izjavil neki pijanček za šankom, to je smrtno resno izjavil direktor Direktorata za medije Republike Slovenije. Taisti direktor Direktorata za medije, ki med drugim ne želi komunicirati s slovenskimi mediji. Človek, ki je blokiral film Dražena Štaderja, češ da je pornografski, in isti človek, za katerega se govori, da je sam sodeloval pri pornografskih filmih (ko so ga to naravnost vprašali, ni hotel odgovoriti, češ da je to osebno vprašanje).

Ironično pri tem je, da je tudi sam Prodnik po "poklicu" filmar, celo režiser.

To je zanimivo iz osebnostnih, psiholoških vidikov. Menim, da gre za človeka, ki je nerealiziran filmar; lahko si pogledate njegova dela na internetu in njegov video spot za Pidžija Rad se vračam na Koroško in ostale stvari. Hkrati je v preteklosti javno izrazil nenaklonjenost našemu filmu, češ da se ne ukvarjajo s pravimi temami. Kot primer prave teme za sodobni slovenski film je navedel primer poslanca Mira Petka.

Slovenski film je že po definiciji protirežimski, ker se zatohli blut-und-boden definiciji Slovenije upira.

Ampak jaz tega nisem vedel. To sem izvedel, ko sem se prvič sestal s temi ljudmi pred pol leta in sem prvič v živo videl ministra Simonitija, bivšega v. d. direktorja Malčiča in direktorja sklada za medije Prodnika. Na prvem sestanku sem začutil ekstremno sovražnost ne samo do filma, ampak tudi do mene kot avtorja, predvsem s strani dveh pribočnikov. Bil sem zelo presenečen, ker teh ljudi še v življenju nisem videl, nobenega stika nismo imeli. Z mano so se očitno skregali, še preden so me sploh srečali.

Pred pol leta ste se dobili z ministrom Simonitijem: kaj vam je obljubil, da ste mu verjeli, da ne rečem nasedli?

Minister je takrat obljubil, da se bo vse uredilo. A na sestanku se je videlo, da minister nima pojma o ničemer, da na sestanku sploh ni vedel, zakaj smo tam, zakaj se sestanek dogaja. Slišal je samo, da je situacija kritična in da smo mi nezadovoljni. Potem se je izkazalo, da bi on to teoretično lahko popravil, ali z drugimi besedami, da nas lahko potolaži. In nas je. Sprejeli smo sklepe, kako rešiti situacijo, kako popraviti trend, ki gre v smeri propada.

Ste bili že takrat soočeni s tezo, da producenti ne znajo več producirati, da režiserji ne znajo več režirati?

Ne. To se je zgodilo ob kolapsu sistema, pred nedavnim, ko se je pokazalo, da je njihov način reševanja problemov kontraproduktiven, da so se tako globoko pogreznili v blato, da niso več znali nikomur kredibilno razložiti, zakaj so tako globoko. Pogreznili so se pa zato, ker so gladko ignorirali vse te probleme in sklepe, ki smo jih mi izpostavili in za katere se je Simoniti zavezal, da jih bo upošteval.

Jih lahko na kratko povzameš?

Izpostavili smo na primer problem, da že v prvi fazi prijavljanja filma pride do čudne situacije, ko o scenariju, ki bo šel v realizacijo ali pa ne, odločajo trije naključni ljubitelji filma. Nihče od njih nima niti referenc niti strokovne usposobljenosti. Že to, da trem naključnim ljudem dovoliš, da razpolagajo z milijoni evrov, je z gospodarskega vidika, po moji laični oceni, nedopustno. Mi smo rekli, da to ne gre in da če programske komisije že ne moremo razpustiti, bomo v njo povabili dva ali tri tuje strokovnjake, script doctorje, ki imajo za to reference in šole. To je bilo potrjeno, a se nikoli ni zgodilo.

Misliš, da je bila komisija za scenarij tista, ki je blokirala vse to?

Po mojem mnenju je to počela zato, ker so nadrejeni od njih to pričakovali. Ne moreš realno verjeti, da je bilo vse, kar smo prijavili, zanič. To je čisti nesmisel. Prihajalo je do paradoksov, kot je ta, da v komisiji sedi človek, ki je prej prijavljal svoje scenarije, ki pa so bili vedno znova zavrnjeni. Za nagrado je lahko postal član komisije, ki je njegove scenarije zavračala. In je potem veselo začel zavračati scenarije drugim. To pove vse. Drugi sklep je bil, da je treba podpirati deficitarne filmske poklice, poklice, ki jih je težko vzgojiti, težko pridobiti. Zgodilo pa se je ravno obratno: s svojo politiko so pregnali še zadnje ljudi. Tisti z nekaj sreče so sedaj v oglaševanju, drugi pa so brezposelni. Dogovorili smo se tudi, da se bomo redno srečevali, kar se ne. Vse se je pozabilo.

Pri kolapsu slovenskega filma je presenetljivo, da se recimo društvo slovenskih pisateljev ni oglasilo, da se slovenski kulturniki in gledališčniki niso oglasili s peticijo ali čim takim.

Upam, da se še bodo.

Mar ni dovolj ironičen že primer Blaža Kutina, ki je bil v Cannesu razglašen za najboljšega mladega scenarista, njegov scenarij pa je bil pri nas gladko zavrnjen.

Seveda. In to ni edini primer. Imamo tudi primer Cirkus Fantasticus Janeza Burgerja, ki je bil sprejet na najbolj zahtevne koprodukcijske markete in delavnice z ostro selekcijo, imamo Kozoletove, Košakove scenarije in tako dalje. Tu se je očitno nekaj lokalnih kekcev postavilo v pozicijo, kjer mislijo, da so pametnejši od celega sveta.

Slovenski film se poskuša očitno spremeniti v nekaj povsem lokalnega.

Saj tu je problem. Ti ljudje očitno ne želijo, da bi bil slovenski film globalna stvar. Želijo, da bi bil slovenski film lokalna stvar, ki bi jo občasno pokazali namesto promocijskega spota Slovenija, moja dežela.

Literatura je v Sloveniji glorificirana in favorizirana, ker nas je varovala pred “tujci” in ker je reševala slovensko samobitnost. Slovenski film bi moral imeti povsem drugačno funkcijo: Slovenijo bi moral varovati pred mentalno zoženostjo, pred nacionalno zaprtostjo, pred konzervansi samobitnosti, gentilnosti in samoslovenskega narodnjaštva?

Nikoli se nisem spraševal o kakšni politični konotaciji filma, nikoli v življenju mi to ni padlo na pamet. Po naravi je film protiprimitiven, ker ne igra na noto plemenske skupnosti, ampak se odpira navzven, prebija meje plemena, etnične skupnosti, države. Zaradi tega je lahko tudi moteč, ker odpira Slovenijo. Ljudje, ki so začeli to gonjo proti filmu, se ne zavedajo preproste stvari: na tak način jim bo film popolnoma ušel z vajeti. Ljudje, ki jim prej na misel ni prišlo, da bi delali filme, usmerjene proti oblasti, bodo te filme začeli snemati. Ti ljudje bodo začeli zares delovati proti oblasti. Jaz tega prej nisem imel v planu, jaz še v življenju nisem volil in šele zdaj mi je prvič padlo na pamet, da bi šel na volišče. Mislim, da bom morda drugo leto prvič v življenju šel volit. In takih kot sem jaz, je v Sloveniji na tisoče.

Lahko bi šel na volitve s filmom, tako kot je šel Michael Moore s svojimi dokumentarci.

Nikoli ne bom delal političnega filma, ker me to ne zanima. Zame je film umetnost, ki presega te trenutne lokalne spore. Nekateri avtorji bodo to morda izkoristili, jaz pa ne, ker ne bi nikoli žrtvoval filma za politiko, saj imam povsem drugačno vizijo.

Za Slovence se je vedno govorilo, da so antifilmski - se ti ne zdi, da vladna averzija do slovenskega filma to le potrjuje?

Tudi za rock'n'roll so govorili, da se ne da peti v slovenščini, pa so Res Nullius pokazali, da je bila slovenščina ustvarjena za rock'n'roll. To so predsodki, ki se sami od sebe zrušijo prej ali slej.

In kaj boste naredili filmarji?

O ministrovem rušenju filma bomo obvestili vse ministre za kulturo EU, Evropsko filmsko akademijo in druge relevantne institucije. Na problem bomo zelo glasno opozorili tudi med slovenskim predsedovanjem EU.

Kar pa se mene tiče - država me zagotovo ne bo podprla pri filmu, ker zdaj poznam te ljudi in vidim, da jih vodi neka iracionalna maščevalnost. Film bom v vsakem primeru naredil, a od tega ne bom mogel živeti in od tega ne bodo mogli živeti ljudje, ki bodo film soustvarjali. Kar je zanimivo, saj minister za uničevanje taistega filma prejema solidno plačo.