Umrl je objokovan od mnogih poštenih ljudi ...

Bila je tečna soparna nedelja. V mestu so bili le turisti, ki so posedali pred njim namenjenimi lokali v starem delu, in kramarji, ki so turistom prodajali antikvitete. Domačini so se poskrili v gozdove, ob jezera, na morje, stran od mesta. Medtem ko sem kofetkala v enem izmed lokalov, sem se odločila: "Ja, šla bom." Že dan prej me je namreč prešinilo, da bi storila nekaj, česar nisem še nikoli v življenju: šla bi se poklonit mrtvemu dostojanstveniku. Sprva je bila to le kot potoček tanka misel. Da bi šla kropit Alojzija Šuštarja. Jaz, deklarirana ateistka, bi se šla poklonit cerkvenemu dostojanstveniku. Čeprav sem sprva ta miselni potoček preusmerila, me je naslednji dan spet zalil s silovitostjo hudournika. To, da bi se udeleževala množičnih ceremonij, posvečenih nekdanjemu nadškofu, je sprto z vsem mojim kredom. A nekaj mi ni dalo miru. Potem sem se med tisto turško kavo Sumatra odločila ... grem. Grem domov, se spodobno oblečem in grem v stolnico izkazat spoštovanje Alojziju Šuštarju. Zakaj? Ker je bil to zame, ateistko, edini cerkveni dostojanstvenik, ki sem ga za živa spoštovala. Je sicer še nekaj duhovnikov (ok, večina med njimi je žal pokojnih), ki so se mi zdeli strahovito fajn ljudje, a Šuštar je bil edini predstavnik najvišjega klera, ki se mi je zdel velik človek, vreden vsega mojega rešpekta. In sem šla.

Vrsta se je vila izmed stolničnih vrat. Ne vem natančno, kako bi opisala ljudi, ki so bili tam v vrsti: verniki? Da. Neverniki? Da. Bilo je kar nekaj obrazov, ki jih po pravilih verovanja in neverovanja tam ne bi smela videti (z mojim vred). Stari? Da. Mladi? Tudi. Meščani? Seveda, čeprav so prevladovali podeželani. Turisti? Ne, ker je bil na stolničnih vratih skopiran A4 list z napisom v angleščini, da je cerkev do torka za turiste zaprta. To je bilo zanje le še zanimiveje in neutrudno so pritiskali na sprožilce fotkičev. Vrsta se je pomikala počasi, sopara je pritiskala in sonce je cmarilo telesa čakajočih. Pred vrati so še mahali z rokami, se dogovarjali in bentili čez vročino, ob cerkvenih vratih pa so utihnili in zavzeli tisto meni nikoli razumljivo cerkveno pozo pred mednožjem sklenjenih rok. S težkih bronastih vrat, ravno z vrha, jih je z okna opazoval Alojzij Šuštar. V cerkvi pa ... Imam eno slabost: namreč vedno znova me gane trenutek, ko se množica posameznikov zlije v en sam organizem, pa naj bo to na nogometni tekmi, uličnih demonstracijah ali pa med množičnimi verskimi obredi. Ta trenutek se je zgodil tudi ob vstopu v temo in hlad stolnice. Vsa cerkvena ladja je odmevala od sinhronega žlobudranja Zdrave Marije in Očenaša, ki ga je vodila ženska z berglami, sedeča sredi cerkve. Vrsta se je po sredi počasi pomikala naprej, prostor pa je polnila Zdrava Marija, milosti polna ... Tam pred oltarjem so pokojnikovo krsto stražili skavti, na mizici pred njo so bile podobice z njegovo sliko, ki so si jih žalujoči delili med seboj, desno od krste pa so stali venci ... Aha, so se že prišli sončit v njegovi veličini, sem pomislila, misleč na politikante. A glej ga zlomka: bili so le venci njegovih sorodnikov in Janeza Drnovška. Čudo prečudno ... A ja, samo še opomba: košarica denarnih prispevkov "za dobre namene", ki je stala ob žalni knjigi, je bila zvrhano polna dvajsetakov. Kakorkoli: bil je nenavaden, a iskren dogodek, kjer so se ljudje vsaj na videz brez skritih misli poklonili človeku, ki so ga spoštovali in cenili.

Naslednji dan pa je bil pogreb ...

Slovenci nimamo veliko prakse z velikimi pogrebi. Po izkušnji s pogrebom Alojzija Šuštarja nam je postalo jasno, da se vsaka priložnost, vsaka sekunda časa z vklopljeno kamero izkoristi za propagando. Ne glede na priložnost, tudi če gre za pogreb, je naša stvar pomembnejša od pietete do pokojnika. Le bolni um lahko sproducira kaj tako nespoštljivega. Kajti kdor ne spoštuje mrtvih, še manj spoštuje žive.

Namreč ko sem zaslišala besede Franca Rodeta na Šuštarjevem pogrebu, me je jeza katapultirala skorajda do zame neobstoječih nebes: "V samostojni Sloveniji se je potem marsikaj odvijalo v nasprotju z njegovimi pričakovanji. Neskončni in brezplodni pogovori v krovni komisiji, poskusi ideologizacije šolstva, stalne zapreke v procesu denacionalizacije - vse to je nadškofa Šuštarja navdajalo z žalostjo in ustvarjalo v njem vtis, da ga oblast ne jemlje resno in da ga izigrava. Spomnim se, kaj mi je rekel nekaj dni prej, preden sem prevzel vodstvo ljubljanske škofije: 'Zapomni si, komunisti so še tu!' Bil je kritičen do medijev. 'Pri mnogih,' je poudarjal nadškof, 'je ostalo isto mišljenje in ista sovražnost do Cerkve, ista podtikanja in neresnice. Daleč smo od objektivnega poročanja.'" Alojzij Šuštar je dal intervju Mladini, Franc Rode ga ni hotel. Dragi Franc, to ni bila še ena vaša brezjanska pridiga, temveč bi to moral biti poklon vašemu predhodniku. Ne vem sicer, kaj je Šuštar res rekel, toda izkoristiti pogreb za širjenje svojih resnic o svetu je naravnost podlo in več pove o govorcu kot o pokojniku. Sedanji nadškof Alojz Uran v svoj poslovilni govor ni mešal politike. Ni čudno, da ga imajo ovčice raje kot tistega volka pred njim. Kot da kler še ni pogruntal, da vero veliko lažje širi z iskreno pastirsko milino kot pa s krvavim križarskim mečem.

Ob Francetovi pridigi (oprostite, toda moje spoštovanje je zapravil že davno in ga nikakor ne morem naslavljati z njegovimi uradnimi nazivi) je celo govor Janeza Janše postal milo jecljanje o tem, kakšen frajer je bil med osamosvojitvijo. Ne Šuštar, temveč JJ: "Njegova podpora spoštovanju človekovih pravic je bila jasno izražena v času slovenske pomladi, ko so po slovenskih cerkvah molili za nas, ki smo bili zaprti na Metelkovi." Aha, JJ je pa medtem jedel sladoled.

Alojzij Šuštar v svoji oporoki ni govoril o bičanju komunistov in preganjanju drugače mislečih, temveč: "V Božjem imenu prosim odpuščanje vse, ki sem jih kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jim dal pohujšanje ali jih kako drugače prizadel. Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega, in do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti. Naj se nas vseh usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni." In izrecno je prosil za skromen pogreb, le za maše in dobra dela usmiljenja.

Zgodba s Šuštarjevim pogrebom je neverjetno podobna zgodbi s Pučnikovim letališčem. Ablastniški ideologi preprosto niso sposobni uvideti, koga ljudstvo rešpektira brez totalitarističnih izpadov kulta osebnosti. Jožetu Pučniku bi narod sam po sebi dodelil mesto v nacionalni zgodovini, prepričana sem, da bi bilo to vsega spoštovanja vredno mesto. Z izsiljenim poimenovanjem letališča pa bo kvečjemu deležen kislega nasmeha državljanov, ki bodo pristali na tem letališču. Tako kot Šuštar: ako bi ablastniki skušali slišati voljo ljudstva, bi vedeli, da je to en sam rešpekt brez zamer. A ker so poslušali svoje politikantske ambicije, so zapacali pogreb velikega človeka.

In če še končamo s Horacijem: "Karkoli kralji napačnega storijo, so vedno kaznovani Ahajci." Upam, da bo sodba Slovencem mila.