Julian Schnabel, Javier Bardem, Johnny Depp, Diego Luna + Benito Zambrano, Alberto Yoel Garcia Osorio, Roberto Sanmartin, Yailene Sierra / Preden se znoči + Blues za Havano
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 28, 20. 7. 2007
Preden se znoči
Fidel Castro je leta 1980 množici Kubancev omogočil eksodus. Kul, lahko so odpluli v Ameriko. Castro, ki je trdil, da se je s tem znebil "ljudi brez revolucionarnih genov", se je v resnici znebil kriminalcev, mentalnih bolnikov in gejev. Med njimi je bil tudi Reinaldo Arenas (Javier Bardem), gej brez smisla za revolucijo, toda s smislom za literaturo. Film Preden se znoči nas v senzualnem kubanskem ritmu zaziblje skozi Arenasovo življenje - od leta 1943, ko se je rodil, ves nezakonski in reven, do leta 1958, ko je postal revolucionar, in leta 1964, ko je njegova homoseksualnost že postala državni sovražnik št 1, on sam pa outsider, disident, hustler in predvsem "kontrarevolucionar", ki se je poslej zibal le še med šikaniranji, mučenji in zapori - heh, spet zelo karibsko.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 28, 20. 7. 2007
Preden se znoči
Fidel Castro je leta 1980 množici Kubancev omogočil eksodus. Kul, lahko so odpluli v Ameriko. Castro, ki je trdil, da se je s tem znebil "ljudi brez revolucionarnih genov", se je v resnici znebil kriminalcev, mentalnih bolnikov in gejev. Med njimi je bil tudi Reinaldo Arenas (Javier Bardem), gej brez smisla za revolucijo, toda s smislom za literaturo. Film Preden se znoči nas v senzualnem kubanskem ritmu zaziblje skozi Arenasovo življenje - od leta 1943, ko se je rodil, ves nezakonski in reven, do leta 1958, ko je postal revolucionar, in leta 1964, ko je njegova homoseksualnost že postala državni sovražnik št 1, on sam pa outsider, disident, hustler in predvsem "kontrarevolucionar", ki se je poslej zibal le še med šikaniranji, mučenji in zapori - heh, spet zelo karibsko.
V Bluesu za Havano pa imamo Ruya (Alberto Yoel Garcia Osorio) in Tita (Roberto Sanmartin), prijatelja s Kube, rockerja, ki z bendom žgeta, kjer se le da. Ruy živi z materjo svojih otrok, Tito pa z materjo svojega očeta. Oba pecata bejbe, jasno, različne, toda oba imata skupni sen: da bi uspela in zaslovela, da bi ju torej odkril kak tuji menedžer in ju odpeljal v daljni, širni svet. Nimata disidentskih popadkov. Nič nimata proti Castru. In ne družita se s kontrarevolucijo. Le prebiti se hočeta ven. Film ne popisuje Kubancev, ki hočejo s Kube pobegniti na ilegalen način, ampak Kubance, ki hočejo s Kube pobegniti na legalen način - ne s čolnom, ampak z redno letalsko linijo. Ne da bi jim bilo treba pri tem ugrabiti letalo.