kaj je spet zakuhal marko zorko / Ulica ribjih konzerv

Bila je neka nora noč na Pražakovi pri Saši in Vladotu in pijače je zmanjkalo. V mikser smo dali: dva deci tabacca - moška kozmetika po britju, nekaj strokov česna, da bi ubili zanikrni vonj po kolonjski, obilo paradižnikove mezge, da bi se nam zdelo, da pijemo pravzaprav krvavo maričko, malo popra iz navade in obilni zalitek z grejpfrutom. Tobacco urnebes. To smo zmešali in popili, ne da bi trenili z očesom. Iz nas je potem dišalo še do večera. Ne priporočamo.

Podobne mešanice so bile v času socialističnega pomanjkanja zelo popularne. Tako na primer v gostilni pri Katrci v Rožni dolini niso nič čudno gledali, če smo naročili v litrskem vrčku tole mešanico: pol litra vermuta, dva deci belega vina, deci brinjevca in deci kakšne temne grenčice. Temu smo potem rekli martini.

1. Alkohol in voda in nageljček

V Oražnovem domu na Wolfovi sem pod strokovno medicinsko kontrolo pil čisti alkohol, pomešan s cedevito ali pomarančnim sokom. V poznih urah je šel najprej najbolj trezen čez cesto v Centralno lekarno, ki je bila nekdaj dežurna, pri linici je povedal staro lajno, da je iz Oražnovega doma - ker so tam živeli študenti medicine, so imeli pri apotekarkah posebni status -, da so se fantje stepli in da potrebujejo spiritus concentratus za razkužilo in so dali tri deci alkohola. Poznavalci so ga potem uživali po kapljicah - na jezik si kanil kapljico ali dve in pustil, da se je razlezla in jo je sluznica direkt absorbirala - tako so vsaj rekli. Drugače pa smo jo mešali s sokovi ali pa kar z vodo. Najbolj me je presenetilo to, da je imela stvar nekako oljnat okus. Je bilo pa lahko hitro preveč in potem so se zgodile kakšne norosti, kakor na primer tista, ko je nekdo vlomil v izložbo trgovine Manon na oglu Čopove in si prinesel v posteljo izložbeno lutko in so ga zjutraj policaji budili in jih je prosil, naj bodo bolj tiho, ker punca še spi. Potem sem nekoč dal v kozarec z mešanico nagelj in čez eno uro je bil popolnoma mrtev, dobesedno scvrknil se je in odsihmal tistega nisem več pil.

2. Beton

V pollitrski vrček piva previdno spustimo kozarček z vinjakom. Za estete priporočamo pogled na čudovito prelivanje barv, ki nastaja na robu, kjer se temnorjavi vinjak meša z mehko in medeno rumeno barvo piva. Nastala mešanica je nekaj takega kot v tistem vicu, ko so podtaknili v laboratorij vzorec nekega piva - ne povemo katerega - kot neimenovan in dobili izvid: "Vaš konj je hudo bolan." Rezultat po tretji rundi omenjenega betona je nekaj podobnega.

Opomba: Barva neuvenljivo spominja na tisto barvo, ki jo je vidimo na znameniti sliki Serrana - Poscani Kristus, ki je vzbudila toliko ogorčenja. Umetnik je namreč potopil razpelo v kozarec z lastnim urinom in ga fotografiral. Jantarjevo medena barva je nekaj takega kot efekt, ki ga povzročita vinjak in pivo. Kot zanimivost naj povemo, da je omenjena slika na razstavi v Melbournu sprožila tolikšne proteste - ogorčeni verniki so grozili z uničenjem razstave - da so jo predčasno zaprli. Odlični avstralski karikaturist Nicholson je narisal kozarec za vlaganje, v katerem se kažejo v rumenkasti barvi obrisi Melbourna, in podobo naslovil: Poscani Melbourne. Imamo pa tudi domačo škandaloznost, ki datira globoko nazaj, v pozna šestdeseta. Kipar Jevtić - Jefta je na razstavi v Moderni galeriji hotel razstaviti tudi svoj drek, pač iz znane domislice, da je vse, kar umetnik naredi in proizvede, umetnost, tudi njegov drek. Italijanski umetnik Piero Manzoni je v konzerve zapakiral lastni drek in ga pod naslovom Merda d' artista drago prodajal - imajo ga tudi v elitnih galerijah. Ni bilo torej popolnoma originalno, vendar je bil to prvi poskus, da bi umetniško gibanje "sveti drek umetnika" prenesli na naša tla. Galerija mu tega ni dovolila, ampak Jefta je na otvoritvi tiste pravoverne peljal v neki zapuščeni kot in tam je stala buteljka z zataknjeno vrtnico in Jefta je rekel, da je zataknjena v njegov drek. Omenjamo zategadelj, da bi v primeru, da bi se kdaj hoteli pobratiti mesti Ljubljana in Melbourne, imeli nekakšno skupno umetniško izhodišče. Poscani Melbourne - posrana Ljubljana.

3. koktail s pivom in mlekom

Avtor tega izjemnega koktejla je sicer Doc iz Steinbeckove Ulice ribjih konzerv, idejni oče pa njegov prijatelj, ki je rekel, da je tako nor na pivo, da bo nekoč naročil še koktelj z mlekom in pivom. Doca je tako dolgo matralo, da je končno klonil in v neki točilnici, kjer ga ni nihče poznal, naročil koktail s pivom in mlekom. Dogodek je bil zabeležen takole:

“Koktelj s pivom in mlekom!” je naročil.

“Kaj?”

Zdaj ali nikoli, je pomislil, kajti nekoč mora poiskusiti. “Se šalite?” je vprašala svetlolaska razdraženo in tudi tokrat ji ni smel povedati resnice. “Izpuščaj imam, miss,“ je pojasnil, “zdravniki mu pravijo bipalychaetorsonectomia. Pomaga mi samo koktejl s pivom in mlekom; kaj hočete. Zdravnikov predpis!”

Tedaj se je natakaričino obličje zjasnilo in hudomušno se je nasmejala. “Oh, mislila sem že, da se hočete norčevati! Povejte mi, kako naj ga zmešam; saj nisem vedela, da ste bolni.”

“Zelo bolan, “ je poudaril Doc. “In iz dneva v dan se mi slabša. Vzemite toliko mleka kot navadno in dodajte pol steklenice piva. Brez sladkorja! Ostanek piva bom spil pozneje.”

Zamešala je in postavila predenj; poskusil je in se namrdnil. Saj niti ni bilo tako slabo. Imelo je okus po postanem pivu z mlekom. “Imeti mora strašen okus,“ je menila svetlolaska.

“Če se človek navadi, “ je odgovoril, “niti ni tako zanič. To pijem že sedemnajst let.”

Opomba: Težko boste srečali pravega ljubitelja Ulice ribjih konzerv, ki ga ne bi zmamila radovednost, kakšen je koktejl s pivom in mlekom. Poskusil sem seveda tudi jaz in res ima okus po postanem pivu z mlekom.

In za konec kava

Govorimo seveda o turški kavi. Teta Malči, ki je bila sicer po rodu Slovenka, vendar je že komaj doletna šla v Beograd, še bolj natančno, v Zemun, in je postala ne samo Srbkinja in ne samo Beograjčanka, ampak vse to in še Zemunčanka, je kuhala kavo takole. V ogreti džezvi je najprej na suho zmešala kavo in sladkor - na skodelico žlica kave in pol manj sladkorja - to zmešnjavo je potem na hitro prepražila, toliko da je zadišalo po kavi, in takoj zalila s kropom. Kava se je dvignila in potem sesedla. Postavila jo je na štedilnik, da se je dvignila in spet umaknila, to je ponovila še dvakrat in na koncu poškropila z malo žličko mrzle vode. Pili smo iz majhnih skodelic brez ročajev in na njih je bila odtisnjena zlata zvezda.

Pravzaprav je čudno, da na Slovenskem sploh še kdo kavo pije. Toliko stresa kot so nam ga namesto arzenika natresli v Skodelico kave, ki jo je Cankar tako po nemarnem zavrnil in jo potem razlil po vsem narodovem telesu, bi težko našli še kje v svetovni literaturi. Dostojevski, na primer, je moral za take učinke uporabiti sekiro. In mislim, da bi bilo dobro, ko bi otrokom predstavili tudi nestresnega Cankarja, ki zagleda mater s skodelico kave in pravi takole: "O, lej jo, baburo, kavo mi je prinesla, pa glih zdaj, ko je hotel Milan Mileno tam mal pomečkat, ampak cenim te vaše betežne noge, ki so vas prinesle, aj, aj, krčne žile, ni za pogledat, pa dajte no to čolobodro, ki ji pravite kava, in bog z vami!" Evo, nobene travme, tako pa je težka, težka, jaz bi rekel kot Šalamun za gobice, težka je ta kava v božjo mater!

Sicer pa mislim, da bi mu morala tisto kavo v glavo zabrisat, pa bi imeli pravo moralko o prebujajoči se emancipirani ženski ob koncu 19. stoletja. Kaj pa je imela od tega fanta? Najprej je desetico zapravil, potem je dateljne pojedel, potem pa jo je še zatajil. In kar je prav po pobožnjakarsko poniglavo - dal si je odvezo s tem, da se je spovedal, in še nam razdelil nekaj svoje krivde in nas stlačil v isti koš - nič boljši niste od mene. In zakaj ni tega naredil na skrivaj v spovednici? I, to pa je najbolj perfidno - s tem se je preživljal. On je svoje kesanje dovolj drago prodal in si z njim kupoval pijačo in odpustke.

In zdaj je čas, da si naredim jutranjo kavo. Kajti tukaj se skriva tista morala, ki pa je nikoli ne najdejo v znamenitem tekstu: "Dragi Ivan, kaj ti povem - sam bi bil šel in si skuhal kavo, pa vsega tega ne bi bilo!"