art / Koncept Janez Janša

"Ne Davide, Janez Janša," je bil prvi popravek na začetku druženja z intermedijskim umetnikom, ki je pred dnevi svoje nekdanje ime Davide Grassi uradno zamenjal za ime našega ljubljenega vodje Janeza Janše. Uradno. Na upravni enoti. Ko se je avgusta ženil, ga je s tem imenom nagovarjal tudi matičar. Janez Janša je dahnil "da". V kabinetu predsednika vlade z Janševo potezo nimajo težav. Ob naši prošnji za mnenje so umetniku poslali čestitke in zapisali, da "mu ob odločitvi, da stopi na novo življenjsko pot, čestitamo in obema želimo tudi vse dobro". Na spletni strani njegovega zavoda za sodobno umetnost Aksioma so popravljeni že vsi nazivi. Metoda find/replace ni bila mogoča, zato je bilo treba vsakega Davida ročno preimenovati v Janeza. "Preimenovanja ne želim komentirati. Do tega imam pravico, ker to štejem za osebno zadevo," je takoj na začetku odločno odvrnil nekoč Grassi, danes Janša. O tem ne bo govoril in pika. Bi mogoče razložil smiselnost povezovanja sodobnega umetniškega izraza z banalnim malomeščanskim domačim političnim prizoriščem? "Ne bom rekel niti ja niti ne. Lahko ti povem samo, da zadeve ne komentiram." OK, naj bo. Čeprav je že ob površnem poznavanju dela socialno osveščenega umetnika jasno, da je preimenovanje verjetno le delček koncepta nekega umetniškega projekta, ki ga bomo nekoč videli v obliki performansa ali inštalacije, recimo v ljubljanski Kapelici, smo spoštovali pravico do molka in pogovor preusmerili k umetniškemu delu, ki ga Grassi sedaj dosledno podpisuje z imenom Janez Janša.

Nedolžnost na področju umetniškega ustvarjanja je Janez Janša izgubil daljnega leta 1996, ko je po Ljubljani na 26 lokacijah postavi nabiralnike z napisi "Potrebujem denar, da bi bil umetnik". Po sodelovanju s Cankarjevim domom, kjer je delal kot svetovalec za sodobno italijansko umetnost, je bilo naslednje delo v kronološkem zapisu njegovega umetniškega opusa projekt Nuklearno telo, ki je nakazal temeljne Janševe umetniške težnje po ustvarjanju dialoga med znanostjo in umetnostjo. Čeprav je na milanski umetnostni akademiji Brera doštudiral scenografijo in se nikoli ni lotil študija naravoslovnih ved, v njegovo umetniško delo neprestano penetrira visoka znanost v najsodobnejši obliki. V projektu Nuklearno telo se je povezal z Onkološkim inštitutom v Ljubljani, kjer sta s Simonom Obleščakom posnela video, v katerem sta prikazala delo v medicinskem laboratoriju za delo z radioaktivnimi snovmi. Grassiju je medicinska sestra za potrebe performansa vbrizga radioizotop, radiofarmacevtik za scintigrafijo. "Človeško telo je bilo vedno polje moje radovednosti. Že v otroštvu me je zanimalo, kako deluje človeško telo kot funkcionalni stroj," danes pripoveduje Janša, ki se te dni odpravlja v Los Angeles na festival Nextfest revije Wired. S sodelavci bo tam v paviljonu Prihodnost komunikacij predstavil svoj zadnji, prav tako s človeškim telesom povezan projekt, Brainloop. "Po začetni fascinaciji s človeškim telesom sem se kasneje osredotočil na delovanje možganov. Leta 2000 sva na to temo z umetnikom Darijem Kreuhom pripravila projekt Brainscore - breztelesna komunikacija. Nočem reči, da je to moje temeljno umetniško zanimanje, to je le eno polje interesa, ki ga ne želim pozabiti. Če najdem povezave med svojim raziskovanjem in zanimivimi ljudmi iz znanstvene sfere, zadevo zagrabim. Zanima me druženje z ljudmi, ki niso nujno z mojega področja. Seveda je normalna in nujna razprava znotraj umetniških krogov, vendar se ne želim omejiti samo na to." Pri projektu Brainloop, ki je bil premierno prikazan konec lanskega leta in je že prejel odkupno nagrado na sejmu Arco, se je Janša povezal Laboratorijem za možgansko-računalniške vmesnike iz Gradca, kjer je njegovo zanimanje pritegnila aplikacija za digitalizacijo nekaterih misli. "Pri Brainscoru smo imeli dober performans, vendar smo bili samo umetniki. Nismo imeli tehnične podpore iz nevrološkega sektorja. Na umetniški ravni nam je takrat zadeva uspela, v tem primeru pa sem videl, da mi znanstveniki lahko ponudijo več. Torej da uporabim njihov dosežek, spoznanje, da je mogoče z mislimi namenoma nekaj doseči." Precej kompleksna zadeva, ki je nastajala tri leta, deluje približno takole. Performer ima na glavi posebno čelado z elektrodami, ki prek aplikacije Brain Computer Interface vzpostavlja neposredno povezavo med možgani in računalnikom in je proizvod dela avstrijskih znanstvenikov z graške tehniške univerze. Tem je brez invazivne tehnologije, torej brez kakršnih koli posegov v človeško telo, uspelo izolirati nekatere možganske valove, ki se pojavijo nekaj milisekund prej, preden, recimo, človek premakne roko. Temeljni interes znanstvenikov pri tem projektu je bila pomoč popolnoma invalidnim ljudem, ki bi, recimo, samo z mislijo na premik desne roke lahko upravljali invalidski voziček. "Bistvena razlika med nami, umetniki, in njimi, torej znanstveniki, je v natančnosti, h kateri težimo. Zame je njihova platforma povsem precizna, saj je njena natančnost 90-odstotna. To je zame že skoraj fenomenalno. Kot umetniku mi je vseeno za tisto 5- do 10-odstotno možnost napake. Zanje pa teh 10 odstotkov pomeni resno težavo, saj je njihov cilj implementacija proizvoda v resnično življenje. Napaka se pri invalidu, ki bi z mislijo želel ustaviti voziček, ne sme pojaviti. Pri meni je drugače, saj delam na ravni koncepta, ne na ravni vsakdanje uporabnosti." Janševa konceptualna intervencija pri tem digitalnem možganskem vmesniku deluje na podlagi treh spremenljivk oziroma treh misli, ki jih je uspelo izolirati avstrijskim znanstvenikom. Torej performer misli, da premika levo roko, potem misli, da premika desno roko, in misli, da dviguje obe nogi. Obe nogi zato, ker sta motorični središči za premik leve in desne noge v možganih precej blizu drugo drugemu in bi bilo ti dve različni misli težko ločiti. Drugače je pri premikanju rok, saj središči za premik leve in desne roke ležita dovolj narazen in možganskemu računalniškemu vmesniku ni težko definirati, ali performer misli na levo ali desno roko. Na podlagi tega je Janša naredil vmesnik, ki omogoča, da se subjekt oziroma performer po svoji želji sprehaja po Google Earthu. To v praksi pomeni, da lahko z mislimi na dvig rok ali nog človek natančno izbira, katero lokacijo na Google Earthu bo obiskal. "Potencialno bi lahko tako človek, ki ne more premikati niti enega dela svojega telesa, (virtualno) potoval po vsem svetu in po želji raziskoval urbane okoliščine," pravi Janša, ki zase trdi, da tehnologija ni njegov poseben fetiš. "Resda spravljam skupaj različne tehnologije, vendar to počnem glede na cilj, nikoli pa ne zaradi fascinacije s tehnologijo samo." Ker Janša, ki je bil temeljni član multimedijskega projekta Bast, raziskuje tudi polje glasbenega izraza, v drugem delu Brainloopa performer prav tako s tremi miselnimi spremenljivkami upravlja računalniški vmesnik za produkcijo glasbe. S tem, ko, recimo, performer pomisli na dvig noge, v glasbi okrepi visoke tone.

Janša se trenutno ukvarja še s projektom re:AKT!, "platformo za raziskovanje strategij ponovne uprizoritve zgodovinskih dogodkov, s katerimi proučuje vlogo medijev v manipulaciji percepcij, ki ustvarjajo zgodovinske mite in sodobne mitologije". V sklopu tega je v sodelovanju s skupino SilentCell Network obiskal Berlin in ponovno uprizoril Hitlerjev inscenirani požig Reichstaga. Vnovična uprizoritev, s katero se prav zdaj ukvarja Janša, je uprizoritev kultnega filmčka francoskega režiserja Clauda Leloucha C'etait un rendez-vous. Gre za posnetek divje vožnje ferrarija po pariških ulicah, ki ga spremlja hrupen zvočni posnetek brnenja motorja. Ker je film, ko je bil prikazan v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, požel kritike, češ da spodbuja nevarno vožnjo, se je predvajanje preselilo v underground, kjer je film dobil mitološke razsežnosti. Šele lani je Lelouch povedal, da v bistvu sploh ni posneta vožnja ferrarija, da je šlo za mercedesa, ki niti ni vozil tako hitro. Trik je v tem, da je občutek hitrost pričaral zvočni posnetek motorja. Ta zgodovinski mit je bil Janši tako všeč, da ga je ponovno uprizoril. Vendar v njegovi vnovični uprizoritvi po ulicah Pariza ni divjal avto, ampak želva; v mesecu in pol je prehodila pot, ki jo je Lelouchev voznik prevozil v osmih minutah. Zmontirana želvina pot in izvirni Lelouchev zvočni zapis odpirata zanimivo razpravo o medijskih manipulacijah, ki so postale mit.

Na vprašanje, kakšen svet so proizvedle takšne manipulacije, je bil Janša kratek: "Nadzorovan." Ko sva spregovorila še o terenih za promocijo njegovega umetniškega raziskovanja, je začel razlagati o "urbanih akcijah, infiltracijah v medije, o strategijah za plasiranje umetniškega produkta v širši kontekst. Opazil boš, da pri nekaterih projektih nisem uporabil populističnega izraza, da bi prišel do širše množice, ampak s kamuflažo projekt speljem skozi neki medij." In če v ta kontekst postavimo zadnje preimenovanje Grassija v Janšo, je resnično težko ne pomisliti, da je preimenovanje del neke infiltracije v medije, neke kamuflaže oziroma strategije za plasiranje umetniškega proizvoda v širši kontekst. Janez Janša je koncept. Čakamo na realizacijo.