femina sceptica / Rute in vikarji

Hayrünnisa Gül, turška prva dama, s katero se je gospod predsednik Gül poročil pri svojih tridesetih in njenih petnajstih, je najela Atila Kutogluja, dunajskega modnega oblikovalca turškega rodu, da ji svetuje pri oblačenju, še posebno pri nošenju rute. Atil ji je obljubil, da ji bo poslal najmanj deset atraktivnih dizajnov, ki bodo njeno ruto spremenili v glamurozen holivudski dodatek. Ta ruta gospe predsednikove (ter tudi ruta gospe premierove) je namreč zadnjega pol leta najbolj razvpit turški kos obleke. Simbolizira vdor religije v turško striktno in z ustavo zagotovljeno sekularno javnost, temelj sodobne turške republike.

Turška sekularnost ima dolgo tradicijo. Uradno je Turčija sekularna republika od leta 1923, ko jo je kot tako razglasil oče naroda Mustafa Kemal Atatürk. To pomeni, da od takrat država ne podpira nobene religije, Ministrstvo za verske zadeve pa na državni ravni predstavlja najvišje islamske oblasti. Naloga tega ministrstva je "skrbeti za verovanje in etiko islama, razsvetljevanje javnosti o njihovi religiji in upravljanje svetih verskih mest". Pravzaprav ta nenavadni odnos Turkov do religije izvira še iz otomanskih časov. Sultan, otomanski vodja, je bil od leta 1516 hkrati tudi kalif, sunitski verski vodja. Toda državna uprava je bila ločena od religiozne oblasti posameznih pokrajin. Na državni ravni je veljalo šeriatsko pravo, na lokalni lokalne navade. Sedaj bi lahko rekli, da je v Turčiji ravno obratno: na državni ravni se držijo sekularnosti, na lokalni vlada islam. Na vzhodu države boste recimo naenkrat ugotovili, da niti v uglednem hotelu na terasi ne morete piti alkohola, ker lokalni oblastniki ne dovolijo pitja alkohola v javnosti, čudovito lokalno vino pa so vam tako ali tako pod mizo prodali asirski zlatarji. Boste začudeni, da neporočeni par ne more deliti sobe prav v vsakem hotelu, ki si ga zaželi, ker je od dobre volje lokalnih oblasti (in iznajdljivosti posameznih hotelirjev) odvisno, ali to dovolijo ali ne? Da o rutah sploh ne govorimo. Za žensko, ki po Turčiji potuje sama, je priporočljivo, da od Ankare dalje nosi ruto, ker bo tako veljala za spoštovanja vredno gospo. Ker Turčija je, kar se tiče naglavnih rut, razdeljena na urbani in ruralni del. Kot je bilo že stokrat zapisano: Istanbul ni Turčija in Turčija ni Istanbul. V Turčiji je ločnica med urbanim in ruralnim prebivalstvom več kot le lokacija bivanja: meja je religiozna. V bistvu problem rute Hayrunisse Gül ni v tem, da je verski simbol, temveč v tem, da jo nosi kot kmetica, ki pride v mesto. In v tem je največji problem turškega laicizma. Ne glede na to, kako se je Atatürku to zdela moderna ideja, je njegova država osemdeset let pozneje že vedno muslimanska država, kjer so verski zakoni in javno oznanjanje svoje vere del kulture.

Načeloma je sekularizem edini sprejemljiv odnos med državo in cerkvijo, ker različnim veroizpovedim in vrednostnim sistemom posameznikov zagotavlja največ svoboščin. Oziroma najmanj omejitev. Seveda pa je vprašanje, kako daleč lahko seže država v iskanju svoje verske čistosti. Zdi se, da sta Francija in Turčija v tem šli najdlje: prepovedali sta vsakršno izkazovanje verske pripadnosti v državnih ustanovah, pri čemer so bile spet najbolj na udaru te nesrečne muslimanske rute. Bolj kot židovske kipe. Vse oblike krščanskih križev pa se tako ali tako idealno skrijejo pod majice. A tako striktno preganjanje izkazovanja vere nekako ni v skladu s pravico državljana do svobodne veroizpovedi. Tako kot je vprašljiva tudi prepoved strank, ki bi temeljile na veri. V Turčiji nobena politična stranke ne sme zagovarjati religioznih idej. Prvič so zavoljo tega prepovedali kakšno stranko že leta 1925, nazadnje pa leta 2001. Pravzaprav pa je sprenevedanje tudi trditev, da vladajoča turška stranka nima zveze z religijo. Premier Erdogan je imel v svoji politični karieri kar nekaj idej, ki izhajajo iz religije. Ko je leta 1994 postal župan Istanbula, je kljub temu, da je iz metropole naredil megapolis, hotel prepovedati točenje alkohola v mestnih kafičih. Kot premier si sicer ni upal predlagati zakona o prepovedi točenja alkohola, je pa uvedel dodaten davek na alkohol in tobak, kar je povzročilo predvsem to, da se je stotnija Turkov zastrupila s poceni, doma narejenim rakijem. Slovi tudi po izjavah, da je novo leto sekularna ideja in da nima legitimne pravice biti praznik, ni pa mu povšeči niti rokovanje ljudi nasprotnega spola. Kot istanbulski župan je bil obsojen na 10 mesec ječe zaradi širjenja verske nestrpnosti - odsedel je štiri - ker je na nekem shodu prebral oz. priredil staro pesem in anatolskim kmetom pridigal tole: "Mošeje so naše vojašnice, kupole naše čelade, minareti naši bajoneti in verni naši vojaki." A kljub temu je bil tudi on o ženini ruti raje pametno tiho. Vse do leta 2005, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Lejla Sahin vs. Turčija razsodilo v prid države, češ da državljankine pravice niso bile kršene, ker ji je bilo onemogočeno, da v javnih ustanovah, natančneje na univerzi, nosi ruto. Erdogan je takrat pripomnil, da o tem pač Evropa ne more odločati.

Pa vseeno odloča Evropa: to, da v Turčiji in Franciji muslimanke v javnih službah ne smejo nositi rut, je sprejemljivo. To, da na Poljskem brata Kaczynski izvajata diktaturo vere, tudi. Evropa ima pri postavljanju kriterijev, kaj je sprejemljivo vmešavanje cerkve v državo, očitno težave. Kar izhaja tudi iz neenotne obravnave države in religije znotraj Evrope. Vprašanje zapisa krščanskih temeljev v evropsko ustavo ni le postavljanje mej Evrope, temelječe na krščanstvu, temveč tudi bianco ček za vse, ki bi hoteli s pozicije države vsiljevati religiozne vrednote. Nekako ne gre: država in religija sta ločena sistema. Kajti tendenca religije je vedno, da širi svoje verovanje, naloga države pa je, da vsem zagotovi enake možnosti za bivanje. Pa naj papež še tako žuga proti sekularizmu, tako kot je konec junija v Portoriku, češ da se nevarno širi to mišljenje sekularizma, "ki bolj ali manj zavestno postopno prezira in ignorira sveto ter hoče omejiti vero na zgolj osebno raven". Kot da verujoči vseh religij ne bi hoteli priznati, da njihova vera ni vera vseh. Pravica vseh pa je, da svobodno izbirajo. Torej ni druge rešitve kot ta, da vera sodi v zasebno sfero.

Zato bi se morebiti vseeno lahko tudi pri nas vsaj malček zasekirali. Saj ni treba, da se sedaj množice v bran sekularnosti zgrnejo na ulice. Dovolj bi bilo že to, da javnost pogodrnja, ker se v zadnjem času religija na perfiden način vriva v javno sfero. Še huje, v državno sfero. Če mi minister za znanost reče, da je teologija mati vseh znanosti, se mi našpičijo ušesa. Če ta isti minister velik del proračunskih sredstev nameni verskim organizacijam, čeprav enake programe izvajajo tudi sekularne organizacije, mi je vse skupaj sumljivo. Ko pa policija, tako rekoč državna podaljšana roka, dobi vikarje, da bodo skrbeli za duševno stanje policajev, mi ni več hecno. Ker to pomeni, da je religija de facto prisotna v eni izmed vej oblasti. Ne gre, v ustavi je zapisano, da sta religija in država ločeni, torej je religija stvar zasebnosti državljana, ne pa službenega časa. Naša smola je le v tem, da dominatna vera v naših krajih ne zapoveduje javnega izkazovanja verske pripadnosti. Res škoda - če bi v Podaplju imeli prve dame z rutami, bi se nedvomno začela razprava o sekularnosti. Tako pa so križi skriti pod srajcami, krščanski vrednostni sistem pa tiho in nezadržno vdira v vse pore države. Nekako se zdi, da glasujem za disput o rutah.