kajenje / No pasaran!

Ondan sem gledal simpatičen dokumentarec, v katerem se je neki kleni angleški sedemdesetletnik pritoževal, da je vedno kaj bistvenega prepovedano. "Ko sem bil mlad, je bilo protizakonito biti homoseksualec!" je ironično bentil v kamero. "E, zdaj, ko je to končno dovoljeno, je pa prepovedano kaditi!" Pred letom ali dvema je bila po evropskih medijih za pol dneva prva vest tista o irskem podjetju, ki je v razpisu za nova delovna mesta izrecno navedlo, naj se nekadilci sploh ne prijavljajo (ker da nimajo tako neumni ljudje pri njih kaj delati). Pri nas pa je prejšnji teden izšel ponatis uspešnice Svetlane Makarovič Prekleti kadilci, v samostojno književno formo zapakiran esej o nikotinskih mučenikih tretjega tisočletja.

"Po kavarnah, po vežah, po gledaliških foyerjih, avtobusnih čakalnicah," piše ta naša priznana ustvarjalka v najboljšem odstavku svoje knjige, "z zavestjo, da smo v javnem prostoru, kjer je zaenkrat še vsakomur razen nam dovoljeno širiti smrad vsakovrstnega izvora. Smrad skisanega znoja neumitih pazduh. Smrad neopranih nogavic. Smrad napol prebavljenega česna, čebule iz nekadilskih ust. Sproščenih prdcev. Cenenih parfumov. Smrad, ki ga toliko ljudi težko prenaša, a ga krotko prenaša preprosto zato, ker protismradnega zakona ni. Ni zakona, ki bi obvezoval ljudi, naj se umivajo, naj si grejo popravit gnile zobe, naj se ne napijejo do kozlanja in potlej dihajo drugim v obraz."

Po zgorajpodpisanega skromnem mnenju je najbolj očarljiva stvar na gospe Svetlani že lep čas prav ta izostanek vsakega opravičila ali krinke glede brbotajočega prezira do znatnega dela populacije. Tiskovna konferenca ob izidu njene ljubke, v marlborojevsko škatlico z vsemi ustreznimi kri-ledenečimi napisi zapakirane knjižice je bila organizirana kje drugje kot v najbolj črnem getu - namreč na zimskem vrtu ljubljanskega Mačka pri minus pet ... Torej v tipični kazenski koloniji, v kakršne je novi antikadilski zakon odbrcnil puhajoče obiskovalce bistrojev po Sloveniji.

Bilo je prav res mraz, smo se strinjali cepetajoči novinarji, in po svoje je prav res grdo, da ti gre država takole grenit postopno ubijanje sebe in drugih. Najbolj uživaško je cepetala prav Svetlana Makarovič, čeprav so ji mučeniški slad kazili novinarji s svojimi vprašanji. "Povejte mi, prosim, o čem gre vaša knjiga!" ji je pred nos mikrofon klečeplazno pomolila ena izmed kolegic, a jo je pisateljica samo gledala kot nova vrata nazaj v tele in ji zabrusila, naj jo pač prebere.

"Kar ni ratalo Rodetu, je ratalo vladi!" je deset minut kasneje zaorala med samo konferenco. "Če ti uspe razklati ljudstvo, potem toliko lažje vladaš. Treba je nekomu nalepiti neko nalepko in potem nanj ščuvati drhal." Najhujšo izmed vseh drhali po njenem mnenju v zadnjem času tvorijo tisti, ki so nehali kaditi neposredno po novem zakonu in zaradi njega: "Tisti, ki so iz kakršnega koli razloga nehali prej, me čisto nič ne motijo ... Ampak tisti, ki so nehali zdaj, e - to so pa riti." Čez pet minut je za iste ljudi uporabila po popularnih merilih še hujšo besedo, po prebavnem traktu kaka dva decimetra stran.

Konferenco je na konstruktiven, a navdušeno strinjajoč se način vodil Roza, ki se je spominjal, kako so morali v njegovi mladosti cigarete skrivati samo otroci, medtem ko so odrasli mirno puhali po avtobusih in kje vse drugje ne! "Ko sem bil majhen, so bili kadilci še trdno na oblasti ... Potem se je začelo pa zelo obračati. In danes smo kadilci ljudje, po katerih je treba pljuvati ... Tako kot po Židih, pedrih, zamorcih, ciganih ..." Tukaj mu je za sekundo malce zmanjkalo primerjav, pa se je gospa Svetlana takoj spomnila še "čefurjev" in "samskih mater".

Iz njenih besed je bilo moč sklepati, da gre za zelo načrtno kampanjo. "Vsi vemo, čigava pleša se sveti na vrhu slovenskega svetilnika! Najbolj zanesljivo ubijalsko orožje na svetu je naščuvana drhal, in take reči so krasen ventil za fašistoidnost. Ravno zaradi tega se čutim dolžna kaditi naprej - čeprav bi lahko kadarkoli nehala, če bi le imela motiv." Na tej točki sta se začela z Rozo ginjeno spominjati svojih kadilskih začetkov - kakšna trpljenja so to bila, kakšen grozen okus, kakšne solze so jima lile po licih od same muke: "Ampak za dobro stvar se je treba potruditi! A zdaj naj pa vse to kar stran vržem?! Ne dam!"

Pred srečanjem me je najbolj zanimalo, kako bo lahko gospa Svetlana v svojem srčnem kriku prezrla tisto najbolj nerodno dejstvo - namreč da izvaja kadilec atentat ne samo na svoje lastno zdravje, temveč tudi na zdravje ljudi okoli sebe. V svoji neskončni naivnosti si nisem mislil, da ga ne bo toliko 'prezrla' kot preprosto obstopila: to je vse skupaj itak en tak velik larifari! "Med vsemi izmišljenimi hinavščinami je daleč najhujša prav iznajdba 'pasivnega kajenja'. Če bi verjela v TO, bi verjela tudi v to, da moje kajenje škodi mojim mačkam, pa jim čisto nič ne škodi!"

Toliko o tem, smo bili že mimo in naprej: "Treba je ustvariti notranjega sovražnika. In to smo trenutno mi. Kmalu pa pridejo na vrsto še drugi." Ko je Rozo zanimalo, kdo bo po njenem prvi med temi drugimi, ni potrebovala veliko za razmislek: "Najbrž tisti, ki opravljajo splave ... Potem pa počasi najbrž že ateisti. Navsezadnje živimo v usrani državi - jaz ji sploh ne pravim država, saj je to predvsem en tak velik skupek nesnage. Kjer ljudje, ki mislimo s svojo glavo, živimo na obrobju, medtem ko se govno vrtinči na sami sredini. Saj tako je tudi prav: jaz trdim, da je mesto elite itak na obrobju - ampak sem k nam na to obrobje pa ne sme nihče iz sredine na obisk! Ker tukaj piše: NO PASARAN!"

Ko so jo novinarke poprosile, naj v kamero prebere kak pasus iz svoje knjige, je prhnila: "Ah, kje se mi pa da. Saj je knjiga poceni, stane šest evrov ali nekaj takega." Tudi podpisati jo je bila pripravljena samo kadilcem - predvsem zato, ker jo je menda preveč zeblo, da bi jo tudi drugim. Lep kompliment njeni karizmi je bilo to, da je nekaj ljudi potem tam pred njo na lastno pobudo teatralno potegnilo par dimov, da so s tem demonstrirali pripadnost plemenu. Edino napako je storila, ko je neki kolegici zabrusila: "Zelo dobro znam brati vaš nekadilski obraz!" pa ji je kolegica odvrnila, da očitno sploh ne, ker je kadilka.

Nekih silnih vprašanj novinarji niso imeli, mene pa sta zanimali predvsem dve reči. Gospa Svetlana je med svojim čustvenim grmenjem kadilce v pol ure vsaj štirikrat primerjala z Judi (med drugim, povsem nesprovocirano, z "Juden raus! Tako se je začelo tudi z njimi - potem pa ni bilo več daleč do Kristalne noči in Auschwitza!"). V zvezi s tem me je zanimalo, ali se ji ne zdi malce groteskno ali dementno - vljudno sem ji pustil, naj med dvema izrazoma izbere sama - trpljenje milijonov in milijonov ljudi, katerih pogosto še žive skelete so z bagri trpali v masovne gramozne jame, primerjati s tegobicami toliko in toliko kadilcev, ki morajo za uživanje v svoji objektivno precej nesrečni razvadi na javnem prostoru stopiti na svež zrak?

Na to sem sicer dobil odgovor, a ga iz svoje čiste tuposti žal ne znam na kakršen koli smiseln način reproducirati, razen da ga strnem v: ne. Potem me je zanimalo še, na podlagi česa je ovrgla ugotovitve številnih znanstvenih raziskav o uničujočih posledicah pasivnega kajenja, ob čemer me je gospa Svetlana samo pomilujoče pogledala: "Ah, dajte, dajte. Če bi bilo to res, potem bi moje mačke že zdavnaj pocrkale, tako so pa zelo zdrave - ko bi le bila večina Slovencev tako zdravih, kot so moje mačke!"

Ker mi nekaj ni dalo miru, sem tisti večer poklical gospoda Andreja Kožarja Becka, ki je že dolga leta predsednik naše slovenske judovske skupnosti. "Ja, trivialno je to, pravzaprav nespodobno," je označil primerjavo kadilcev z Židi med drugo svetovno vojno, ko sem mu pojasnil, za kaj gre. "Nehigienično je, eto, kaj je. Nehigienično je takole izrabljati naše zgodovinske pregone. Stalno nas uporabljajo za neke svoje primerjave - vsi čutijo, da imajo pravico do tega kadarkoli in kjerkoli, še posebej v parlamentu! Pa zakaj nas imajo za tak otirač? Problem kadilcev je eno, naše trpljenje pa čisto nekaj drugega. Slovenija je imela več kot tisoč preživelih taboriščnikov, pa ni nikoli dobila enega samega spomenika žrtvam holokavsta ... Kadar nas pa kdorkoli potrebuje za hitro primerjavo, nas takoj pograbi. Mislim, če Slovenci kot narod do zdaj niso dojeli, kaj dejansko se je takrat zgodilo, potem nikoli ne bojo."

Kako lahko bi bilo tukaj še kaj dodati, in kako odveč. Ni pa to seveda edina dimenzija kadilske godlje. Gospa Svetlana ima vsekakor prav, ko opozarja na to, da so k neljubim razsežnostim tega problema s topoglavo aroganco največ, tako kot skoraj vedno, prispevali naši oblastniki.

Priznam, da sem kot nekadilec pozdravil razdimljanje javnih zbirališč in se obenem od srca nakrohotal modrosti sovaščanskega kolega, ki je sovražno revsknil: "Okej, zdaj sicer ne bo več smrdelo po čikih, bo pa toliko bolj smrdelo po ljudeh." A ob tem, ko sem pozdravil ta ukrep, sem se seveda nadejal tudi vrste drugih, enako nujnih in enako radikalnih sprememb v kazenski politiki: če smo krenili tako radikalno, moramo biti vendar ja konsistentni! Samo za začetek sem pričakoval javno obešenje najzaslužnejših za kriminalno onesnaževanje Mežiške doline, pa deset let zapora za vsakogar, ki po naselju vozi več kot sto kilometrov na uro, pa seveda tudi najmanj 5000 evrov globe za vsako polnoletno opico, ki jo dobijo pokati s petardami. O niti enem izmed teh zame res osnovnih ukrepov za zdaj še ni niti govora, in dokler je tako, se lahko kadilci v naši družbi upravičeno počutijo, kot da se jim godi krivica. Da počiva gonja proti njim na ramenih ene take kolosalne kolektivne hinavščine, stihije in sindroma strganja korenčka.

S tega stališča je seveda v tej deželi podgan in ovc vedno pozitivno, kadar ob tako grobih posegih v svobodo posameznih podskupin kdorkoli širi nezaupljivost, celo sovražnost do oblasti - samo previdni moramo biti, kadar ta nekdo tako ključen del svoje argumentacije v celoti utemelji na zdravju svojih mačk. A vest mi ponoči ves teden ne bi dala spati, če bi zaključil na tej noti in če ne bi ob vsem povedanem poudaril, da bi gospe Svetlani Makarovič z največjo radostjo odpustil kaj še desettisočkrat hujšega - to pa zato, ker je davno davno napisala Kosovirja na leteči žlici, ki je ob Bratcu in kljukcu s strehe ena od dveh najsijajnejših otroških knjig na vsem svetu. Glal in Glili forever!