Samoupravljanje s temelji EU

Veste, tole s Saševim imenom odlično razumem. Kot da ne bi zadostovalo, da je moj priimek razširjen kot kuga, sem zaradi tretjega najpogostejšega slovenskega ženskega imena na veke obsojena na povprečnost, tako kakor tisoči drugih žena, katerih staršem se ob njihovem rojstvu ni ljubilo niti malo napeti možganov ne vpreči domišljije. In če me kaka avša v prepričanju, da je to ljubko, pokliče Majči, znorim. Toda drugače od Pečeta sama v takih primerih ne morem izstopiti iz stranke, ker nikoli v nobeni nisem bila. Jaz svoje komplekse zdravim drugače.

S pisanjem na primer. Le da ne vem, kako dolgo se mi bo še dalo. Zadnjikrat me je nekdo pobaral: "Kaj boš pa jeseni, ko bodo tvoji prišli na oblast? Čez koga boš potem udrihala v kolumnah?" Pri tem prizanesljivo domnevam, da je z "mojimi" mislil vsakogar, ki ne sedi v sedanji strahovladi. Ampak naj ga nikar ne skrbi. Če je mogoče sklepati po nedavnem intervjuju Boruta Pahorja s precej manj nebuloznim izpraševalcem Ambrožičem, mi tudi pod naslednjim mandatarjem ne bo zmanjkalo štrene.

Zajec moje lenobnosti potemtakem ne tiči v tem grmu. Nak, to je po sredi, da sem dognala, kako se mi ni več treba truditi za lastno preživetje. Brž ko je neka temnolasa blondinka z zunanjega ministrstva med televizijskim soočenjem z besnimi strankarskimi veljaki oznanila, da morebitno zajetje ali linč ali javno razčetverjenje slovenskih ribičev v hrvaški ekonomsko-ribolovni coni ni slovenski, temveč obče evropski problem, ki ga je dolžna reševati le petindvajseterica, se mi je pametni, kot sem, posvetilo, da lahko v prihodnje tudi jaz zgolj še kinkam za računalnikom, nabijam igrice in čakam, da mi bo iz Bruslja kdo prinesel kako čokoladko. Pa kako oranžo s Cipra. Samo iz Anglije mi raje ne pošiljajte hrane, res, najlepša hvala.

Mislite, da se šalim? Kje pa! Samo poglejte, kako hitro je slovensko predsedovanje Evropi obrodilo prve sadove! Prvič po dolgih letih se je brezposelnost v Nemčiji prve dni januarja zmanjšala. Kot ve že vsak vrabec na strehi, je Nemčija članica Evropske unije, Evropski uniji pa predsedujemo mi, ergo je upad nemške brezposelnosti naša zasluga. Res čudno, da tega že pred mano ni opazilo kako dežurno trobilo društva evropsko-slovenskega prijateljstva z Brda pri Kranju. Zdaj smemo zgolj še odštevati sekunde do trenutka, ko se bo kaj podobno čudežnega zgodilo tudi pri nas, pravzaprav pa nam niti tega ni treba, kajti kot rečeno, našim brezposelnim bo kuhala Evropa.

Tako torej zeham nad laptopom, v virtualni resničnosti, s točkami, ki jih zberem pri igrah, krmim virtualno domačo živalco ... in čudno tesno mi je pri srcu. Na televiziji onstran prenosnika gledam resnobne može z resnobnimi kravatami in s trendi očalci, zaradi katerih so videti bedasto smešni. Drugega ni na sporedu. In spominjam se časov iz svoje mladosti, ko si vsakokrat, kadar si vklopil tevejček, zagledal resnobne može z resnobnimi kravatami in z ogromnimi očali; drugega ni bilo na sporedu. Že res, da so tista očala imela roževinaste okvirje, ampak tudi to je bilo takrat trendi in tudi to je bilo videti bedasto smešno. Tedanji resnobni možje so ad nauseam ponavljali, da Tito, da partija in da neuvrščenost, današnji ad nauseam ponavljajo, da osamosvojitev, da uspehi vlade in da EU; drugega ni na sporedu. Možgane nam perejo. Plus ça change, plus c'est la meme chose, bi rekli Francozi, naši nekdanji sodržavljani pa bi to v bosanščino prevedli s ponarodelim izrazom, ki omenja človeške izločke, le da v drugi embalaži.

Naslednje, spričo česar se na lepem spet počutim mlada, pa je kajpak rast cen. Za četrtino dražje mleko, za sedemdeset odstotkov dražji makaroni ter obljuba novih podražitev, to zveni kot kaj iz časov, ko sem še hodila na faks in je predsednica zvezne vlade Milka Planinc uvajala sode ter lihe dneve. (Za tiste, rojene po letu 1982: zaradi visokih cen nafte na svetovnih trgih - tako kot danes sta bili vsega krivi le Marjana Držaj in visoka cena nafte na svetovnih trgih! - so ob torkih po vsej širni Jugoslaviji smeli na cesto le avtomobili s parnimi registrskimi številkami, ob četrtkih pa ... se vam je že posvetilo, ne.) Dandanašnji bi bile tovrstne coprnije odveč, saj bodo tisti, ki pešačijo, ker si z delavsko plačo ne morejo privoščiti niti sodobnega ekvivalenta stoenke, tako ali tako pešačili tudi v prihodnje. Težava je le v tem, da smo se pod Planinčevo v njeni inflaciji nekako znašli tako, da smo vsak dan višje dinarske zneske sproti preračunavali v marke, danes pa imamo evro, zato smo ostali brez klica v sili, brez polovičke in zlasti brez pomoči ljudstva.

Ja, bolj ko se spreminja, bolj ostaja isto; ko bodo zaradi visokih cen nafte na svetovnih trgih po vsej ... širni ... Sloveniji začeli voziti sodi in lihi avtobusi mestnega prometa, bomo deležni potrditve, da imajo Francozi in Bošnjaki prav. Ali kot bi rekel Shakespeare: kaj je ime? To, čemur pridobitve osamosvojitve in članstva v EU pravimo, dišalo bi enako sladko pod imenom drugim. In mogoče bi namesto besede "dišalo" uporabil kako drugo, kak "stink" ali "reek" ali "waft". Pa nikar se ne pretvarjajte, da ne razumete, zdaj ste v Evropi in skrajni čas bi bil, da se namesto maternega jezika naučite evropejščine. Ki je sicer amerikanska angleščina, ampak evropsko razmišljajočih duhov take malenkosti pač ne smejo motiti.

In zato mi je tesno pri srcu - kakor da sem vse svoje življenje zagonila v pričakovanju nekakšnih sprememb, ki se niso zgodile ali pa so se zgodile samo na fasadi, na videz, formalno. Kakor da je moja generacija ves svoj vek zaman upala, da se bo kaj obrnilo na bolje. Nekaj malega smo upali, nekaj malega smo brali fotokopije člankov iz zaplenjenih Novih revij, nekaj malega smo demonstrirali, zdaj pa ... tole. Najpogumnejši med nami se celo v nobeno stranko nismo včlanili, to ti je bil tak pasiven gandijevski upor - prav nam je. Ko bi si omislili partijsko knjižico, bi bili danes tajkuni ali vsaj tisti, ki se na videz, formalno, vojskujejo zoper tajkune, da bi si kot miška Svetlane Makarovič skovali nekaj predvolilne sreče, mi pa ostajamo ... tole. The lost generation. Prav veliko časa za čakanje in upanje nam ne preostaja: kmalu bomo srečali Abrahama, sodobni demografski trendi pa velevajo, da se je treba po novem ozirati le še na mlade, da se za udobje starcev ne kaže več meniti in da je treba z njimi ravnati tako, kot je nekdaj Ceausescu. (Nagnal jih je na kmete, in če so jih preživljali sorodniki z vasi, jim ni storil nič žalega, pa tudi sicer jim ni storil nič žalega, ker so brez pokojnine umrli kar sami.) Če naj, skratka, naša izgubljena generacija kdaj uzre kak lepši dan, bo to moralo biti že jutri. Ampak zlomka, ko pa je resnobnega gospoda z resnobno kravato in z babjimi špegelčki na ekranu pravkar zamenjal resnoben vremenar, ki pravi, da bo s Hrvaškega okrog svetilnika pihala burja, z neba pa bo padalo vse razen cen.

Če bom imela srečo, bom jutri tako kakor v Milkinih časih smela v samopostrežbi kupiti cel liter olja, pod pogojem, da bom s sabo prinesla prazno steklenico.