Kruh naš vsakdanji

Ko je leta 1975 v kina privršalo Žrelo, si v trenutku ni več nihče upal v morje. Vsi so zbežali na plažo. Žrelo je ljudi tako prestrašilo, da so povsod videli morske pse. In to kanibalske! Take, ki žrejo ljudi. Toda če bi danes posneli Žrelo 5, bi bilo bolj malo verjetno, da bi morski pes še vedno žrl ljudi. Ne bi jih hotel. In zakaj ne? Ker mu ne bi teknili. Še več - gabili bi se mu. Studili. Bljak! Ob misli na ljudi bi se jim obračal želodec. Ne, morski pes ne bi hotel, da bi ta kruh postal njegovo telo. Iskreno rečeno, morski pes bi reagiral tako, kot da je ravnokar videl dokumentarec Kruh naš vsakdanji. Ko ste videli Žrelo, niste več hoteli v vodo - ko boste videli Kruh naš vsakdanji, ne boste več hoteli jesti. Pika. Nobene hrane več. Ničesar. Okej, skoraj ničesar. Jedli boste kvečjemu le še morske pse, ki ne jedo ljudi.

Avstrijski dokumentarec Kruh naš vsakdanji, ki ga je posnel Nikolaus Geyrhalter, je trenutek resnice. V smislu kot je bil trenutek resnice film Zašpehan narod, ki je tako katalog zločinov proti človeštvu, ki jih je zagrešila industrija hitre prehrane, kot katalog slastnih svinjarij, ki se znajdejo v hamburgerju - najbolj slasten “ingredient” je kakopak drek, zato lahko Greg Kinnear, marketinški aparatčik big-mac korporacije, ugotovi le: “There's shit in the meat!” V smislu kot je bil trenutek resnice dokumentarec Prihodnost hrane, v katerem smo videli, kako v nas leze gensko spremenjena hrana in kako je zaradi “kartelnega” dogovarjanja prehrambene industrije prav ta hrana naša neizogibna prihodnost. In končno v smislu kot je bil trenutek resnice dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se Morgan Spurlock, dvorni norec “fast-food nacije”, mesec dni prehranjuje izključno pri McDonaldsu in potem ugotovi, da se je v tem času zredil za 13 kg, da ima holesterola za 65 enot več, da mu je sladkor drastično poskočil, da ga mučijo depresija, izčrpanost in glavoboli, da kaže znake vse večje odvisnosti, da se njegove ledvice spreminjajo v pašteto, da izgleda predinfarktno in da izgublja erekcijo - hja, Spurlock ugotovi, da je zaradi sranja, ki je v hrani, mutiral. V McFrankensteina! Na zabaven, ironičen, agresiven, subverziven in konfrontacijski način je pokazal, da ima sodobna hrana toliko stranskih učinkov, da bi se moral človek pred uporabo najprej posvetovati z zdravnikom.

Tudi Kruh naš vsakdanji pokaže natanko to: da bi se moral človek pred uporabo hrane vedno najprej posvetovati z zdravnikom. Toda Kruh naš vsakdanji ni niti zabaven niti ironičen niti agresiven niti subverziven niti konfrontacijski - ne, ni “a la Michael Moore”. Ne vsebuje niti režiserjevega komentarja ali pa naracije - niti intervjujev. Slišali boste le naravne, saj veste, “atmosferske” zvoke, ki pa niso ravno popevka. Ne rečem, da ne gredo v ušesa, toda ne morem reči, da so ravno tisto, kar hočete poslušati, ko si pripravljate zajtrk - ali pa kosilo. Kruh naš vsakdanji je dokumentarec, v katerem režiserju ni treba nič reči - dovolj je, da to pokaže. Vse besede so odveč. Tudi sam je verjetno ob tem, kar je videl in snemal, ostal brez besed. Ne pravi nam, okej, mislite si, kar hočete, ker pač dobro ve, kaj si bomo mislili, ko bomo videli, kako izgleda sodobno, množično, industrijsko high-tech pridelovanje hrane. Ne v Ameriki, ne v Mehiki, ne v Paragvaju, ne v Indoneziji, ne na Kitajskem in ne v Afriki, ampak v Evropi. Pri nas! In da bi bila poanta bolj nedvoumna in slika bolj epska, da ne rečem panoramska, je film posnel na različnih evropskih lokacijah - na različnih kmetijah in v različnih obratih mesno predelovalne industrije. Kje? Vseeno. Povsod je isto. Sinclair Lewis, ki je na začetku 20. stoletja v kontroverznem romanu Džungla, razmontiral ameriško mesno-predelovalno industrijo, bi dahnil le: No, kaj sem vam rekel!

Geyrhalter ve, da bi z glasbo in komentarjem vse pokvaril. Na tekočem traku, ki izdeluje hrano, ni glasbe niti komentarja - nihče ne poka vicev. Delavci lahko le brezčutno, brezizrazno, monotono opazujejo brezčutni, brezizrazni, monotoni proces nastajanja hrane. In natanko to počne tudi Geyrhalter: opazuje pot mesa. Od trenutka, ko žival pokončajo in jo potem grizlijevsko odprejo, do trenutka, ko to, kar je ostalo od nje, krene na potovanje po apatičnem tekočem traku, v katerega se vsake toliko vključi kak mesar - s svojo zadolžitvijo, s svojo malo specializacijo. Toda pri tem se obnaša tako, kot da tudi sam noče imeti nič s tem. To, kar jemo, nastaja kot kak kubistični vic. Kot popolna konceptualna študija naše odtujenosti, naše tišine in naše obsedenosti s hladno, industrijsko učinkovitostjo, ob kateri najprej pomislite na nacistični Holokavst. To je dan obračuna, zato nikar ne govorite, da izmed vsega mesa jeste le ribe, kajti ribe tu izgledajo kot piščanci. In nikar ne govorite, da ste vegetarijanec, kajti zelje tu izgleda kot piščanec, ki so ga ravno treščili ob steno. In paradižniki izgledajo kot ribe v velikem planu. Teletina in piščanec na koncu izgledata čudno podobna in čudno perfektna - tako kot zelje in paradižnik. Tega v reklamah za "slovensko košarico" ne boste videli. Tudi drobni tisk na konzervah to raje preskoči. Hrana, ki jo ljudje goltajo s takim veseljem, nastaja brez veselja. Rekel bi: brez življenja. Čudno žive so le mašine, ki vse to predelujejo. Recimo orjaške žage. Pnevmatična orodja. Ali pa "roboti", ki izgledajo tako, kot da bi pobegnili iz Transformerjev, in ki živino in pujse odrejo tako brezhibno kot magnum Dirty Harryja. In presenečeni boste, kako malo krvi steče, zato ni čudno, da spektakel, ki gre v hrano, začutite šele, ko hrano jeste in ko ugotovite, da je na drugi strani vilic klavnica. Aja, ne pozabite na sendvič!