Mami, ta zakon je zate!

Osmi marec pred vrati: priložnost za obujanje spominov, ki so mi enako pri srcu kot tisti na telesno vzgojo v osemletki in na predvojaško na faksu (ker mi nikdar, nikdar več ne bo treba tja). Pred kakega četrt stoletja so se ženske na predvečer osmega marca masovno zgrinjale k frizerju, ki jim je opažil, armiral in betoniral trajno, potem pa so se tlačile v strahotne sintetične bluze z malce mlahavim čipkastim ovratnikom (sila praktična reč, tiste bluze, samo opral si in lepo obesil, likati ni bilo treba), da so se lahko pustile sodelavcem iz ekspedita in računovodstva, ki se jim je reklo kolektiv, odpeljati v gostilno: da je imel kolektiv alibi za popivanje. Verjetno se je takrat in tam skotil slavni izrek, po katerem ni na svetu nič gršega, kot je pijana baba. No - kvečjemu kak neizobražen, neomikan pijan dedec iz enakega okolja.

V zameno za to grozo smo ženskam v svobodi, demokraciji in tržnem gospodarstvu za osmi marec podarili zakon o brezplačnem vrtcu - čeprav bi marsikatero zakotje omiko in izobraževanje že obstoječih ljudi še zmerom potrebovalo precej bolj kot dodatne otroke, katerih spočetje in vključevanje v predšolsko vzgojo naj bi zakon domnevno spodbujal. Kar se mene tiče, me taka utemeljitev zakona sumljivo spominja na ukaz "naše prijateljice" rimskokatoliške cerkve: "Pojdite, plodite se in poseljujte zemljo!" Čemu? Katero ozemlje nameravamo kolonizirati? Kot kaže, imamo težave že s tistim, ki je bilo do včeraj še naše, danes pa je hrvaško.

Drugače povedano, če je osnovna reprodukcija, ki naj bi zagotavljala, da nas bo čez sto let še vedno nekaj manj kot dva milijona, iz zornega kota naroda res nekakšna zgodovinska nuja, je hlepenje po tem, da bi nas bilo, denimo, poltretji milijon, nesmiselno; v rojevanju otrok iz patriotskih vzgibov žal ne morem uzreti moralne vrednote, samo tisti angleški štos "Close your eyes and think of England!" mi pade na pamet. Za osnovno reprodukcijo pa bi, če naj poenostavim, zadostovalo, ko bi vsak zakonski par h kvoti prihodnjih davkoplačevalcev, vojakov, volivcev in vernikov, ki ob nedeljah mašijo evrske bankovce v ministrantovo pušico, prispeval dva naraščajnika. Najlepše bi bilo, ko bi dva povila, recimo, umetnostna zgodovinarka (ob malenkostni pomoči svojega soproga, srčnega kirurga), dva pa kmetica, poročena s sezonskim gradbenim delavcem, namesto da se prvi par zadovolji z razvajenim edinčkom, drugi pa preživlja nogometno enajsterico; ker pa ta misel že sitno diši po evgeniki, se brž ozrimo k vzrokom, zakaj je bil zakon, čeprav je po besedah vladajoče koalicije "oh in ah" krasen, že med parlamentarno razpravo deležen kar ostrih kritik.

Za začetek ima majhno lepotno napako: vrtec bo brezplačen le za drugega, tretjega, četrtega ... otroka, pa še to pod pogojem, da bo v isti vrtec vpisan tisti prvi, za katerega bo treba tudi v prihodnje krepko plačevati. To seveda pomeni, da med otroki iste matere ne sme biti prevelikih starostnih razlik, to pa spet pomeni, da naj bi mati večino svojih najlepših let preživela s trebuhom, zajetnim, seksi in okretnim kot Natova letalonosilka. Predstava o ženski kot tekočem traku za proizvodnjo otrok je rimskokatoliški cerkvi kajpada blizu in ljuba, kot kaže, pa se zdi mikavna tudi večini državnozborskih poslancev. (Morda si njihove žene potihem mislijo svoje.) Vendar z lepotnimi napakami niti nima smisla izgubljati časa, saj je povsem jasno, da zakon že po svojem bistvu ne bo spodbudil absolutno ničesar.

Kajti umetnostni zgodovinarki in srčnemu kirurgu še na misel ne bo prišlo, da bi si omislila naslednjega otroka, ki z leti pomeni investicijo v višini več sto tisoč evrov (da o živcih ne govorimo), samo zato, da bi na mesec prihranila par desetakov. Potomcev si bosta privoščila toliko, kolikor jima jih bodo dovoljevali njena beraška plača, njegov nemogoč delovni čas, njuno stanovanje, če ga bosta imela, in njun kodeks etičnih vrednot, o katerem smemo vsaj upati, da je pri ljudeh z njuno stopnjo izobrazbe kolikor toliko razločno izoblikovan.

Kmetice in sezonskega gradbinca pa spodbujati k spočenjanju tako ali tako ni treba. Otroci so se od nekdaj najizdatneje rojevali prav v okoljih, ki jim niso mogla ponuditi spodobne odskočne deske za človeka vredno življenje. Ker je tako rekla cerkev. Ker je tako rekel mož. Ker je tako od nekdaj bilo in ker se ne spodobi razlikovati se od sosedov. Ker je za to, da zgolj pomisliš na kontracepcijo, že potrebna neka raven razgledanosti in šol. In ker ob dolgih zimskih večerih ni na voljo nobenega kratkočasja razen seksa, saj celo na nacionalni televiziji ne morejo nenehno vrteti le športa in narodnozabavne glasbe, knjige pa se večini Slovencev zdijo preveč zagonetne.

Če bi imel zakon o "brezplačnem" vrtcu poleg tistega narodnostno-ploditvenega namena, na katerega se brezsramno sklicujejo njegovi tvorci, še kakega drugega, denimo obče humanega - ko bi želel res razbremeniti starše, zlasti mater -, bi moral biti vrtec brezplačen že za prvega otroka ali celo za edince: saj niso ubožci nič krivi, če jim hudobni, mogoče celo ateistični starši nočejo kupiti bratcev in sestric. Ampak v državi, ki mora nabavljati patrie in prirejati požrtije za evropske državnike, to kajpak ne gre. Prav ganljivo je bilo med parlamentarno razpravo opazovati Branka Grimsa, strokovnjaka za evropske moralne vrednote in gorečnega zagovornika sleherne vladine domislice. "Kako morete nasprotovati tako lepemu, tako žlahtnemu, tako človekoljubnemu zakonu, ki nam bo vsem v korist in v veselje," je malone ihtel za govorniškim pultom, "samo zato, ker ne gre do konca? Pač ne more. Jaz, ki sem sam oče, bi bil prvi za to, da bi bil vrtec brezplačen tudi za prvega otroka, a kaj, ko to ni mogoče!" Smrk, smrk. Seveda bi bil prvi za to, ob svojih skromnih poslanskih dohodkih.

Kljub povedanemu pa bo zakon nečemu koristil, in sicer jesenskim volilnim izidom desnih strank. Tu imamo opravka z demagoškim koketiranjem z volivci. Kajpada spet ne kar z vsemi po vrsti, temveč zgolj s tistimi, o katerih smemo že vnaprej domnevati, da bodo oddali svoj glas za slovensko pomlad, državotvornost, evropske vrednote in spočenjanje v ritmu cerkvenih zvonov. In kateri so ti? No, za koga je verjetneje, da ima štiri otroke, od katerih je najstarejši star šest let, torej še hodi v vrtec, najmlajši pa tri, torej že hodi v vrtec? Za umetnostno zgodovinarko ali za kmetico?

P. S. Ob osmem marcu le še tole. Očitno se je položaj ženske v družbi v zadnjem času resnično izboljšal. He, he. Približno tako kot v reklami, ki sem jo zamlada občudovala v reviji Vogue. You've come a long way, baby, je pisalo pod dvema fotografijama. Prva je bila v sepiji in je prikazovala najstniško mater pred leseno barako, obkroženo s četico mulčkov in oblečeno v cunje; na drugi, barvni, je bila pisateljica Lillian Hellman, elegantna intelektualka srednjih let, s krzneno štolo.

Kleč je v tem, da je reklama oglaševala cigarete.