28. 3. 2008 | Mladina 12 | Kultura
Zimske urice proste
Ali: šege inu navade na Kranjskem
Maja Novak
© Arhiv Mladine
Preljubi turist! Ako se bodeš te poslednje zimske dni v očetnjavi Slovencev mudil, te bo morda zamikalo, da bi si katerega od premnogih telesnokulturnih dogodkov na Kranjskem ogledal; pravzaprav se jim, če te bo, Bog ne zadeni, bolezen za konec tedna na postelj pred televizor priklenila, sploh izogniti ne boš mogel. Kajti Kranjci ljubijo šport, v duši ga nosijo, s srcem ga čutijo, iz naslanjača ga spremljajo; šport, le šport, edino šport je Kranjcem v kratek čas, ne pa morda tista grda beseda, ki jo je v naslovu antologije slovenske pornografske poezije moč najti; morebiti zato, ker se pri početju, ki ga ona kvanta nemarna pomeni, drugače kakor pri športu, ne moreš izmazati zgolj s tem, da bi sedel in gledal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
28. 3. 2008 | Mladina 12 | Kultura
Maja Novak
© Arhiv Mladine
Preljubi turist! Ako se bodeš te poslednje zimske dni v očetnjavi Slovencev mudil, te bo morda zamikalo, da bi si katerega od premnogih telesnokulturnih dogodkov na Kranjskem ogledal; pravzaprav se jim, če te bo, Bog ne zadeni, bolezen za konec tedna na postelj pred televizor priklenila, sploh izogniti ne boš mogel. Kajti Kranjci ljubijo šport, v duši ga nosijo, s srcem ga čutijo, iz naslanjača ga spremljajo; šport, le šport, edino šport je Kranjcem v kratek čas, ne pa morda tista grda beseda, ki jo je v naslovu antologije slovenske pornografske poezije moč najti; morebiti zato, ker se pri početju, ki ga ona kvanta nemarna pomeni, drugače kakor pri športu, ne moreš izmazati zgolj s tem, da bi sedel in gledal.
Kranjci ljubijo šport do te mere, da nobenemu od teh klenih sinov domovine še na misel ne pride, da bi, denimo, po zgledu prenekaterega italijanskega levičarja zaradi tibetanskega vprašanja z demonstriranjem k bojkotu olimpijskih iger v daljni Kini pozival. Igre morajo biti, če že za kruhek vsakdanji denarja zmanjkuje. In še več, vsled pomanjkanja kruha bi številni Slovenci ter župani njih far svoje zimske olimpijske igre leta Gospodovega 2018 želeli imeti in so baje zategadelj že pobudo na olimpijski komite po golobčku v pisemcu poslali. Ker gre v Slovenijo célo komaj kaj več ljudi kot na pravi olimpijski stadion, bi prizorišča posameznih tekem demokratično med več vasi razdelili na takšen način, da bi slalom peljali, denimo, na Voglu, z dilcami tekli na Pohorju, hokej igrali v Ljubljani ... podelitev medalj bi znabiti v Grosupljem potekala, za nameček pa bi v naše morje spustili nekaj leda devet iz Vonnegutove Mačje zibke, da bi morje zamrznilo in bi se potlej v Piranu umetnostno drsanje šli.
Skakali bi seveda v Planici.
Planica, preljubi turist, je prizorišče tekem v smučarskih poletih, športu, ki bolj kot vsi drugi blagonaklonjeno vreme in brezvetrje terja. Planico boš našel v dolini, kjer vetrovi pihajo kot malokod drugod na Kranjskem, tekme pa se dogajajo marca, ko vleče še bolj kakor sicer. (Tako smo ti odgovorili na dve od zapovedanih novinarskih vprašanj, na "Kje?" in na "Kdaj?", le "Zakaj je tega treba?" bo pametnim ostala na veke skrivnost.) Letos so se Kranjcem vremena še rano zjasnila, nemile sape so le prvi dan kvalifikacij skazile; ali to ni zmotilo večtisočglave trume otrok, ki so jih iz vse Karniole privlekli, da bi uganjali to, kar deca tudi sicer med zapovedanimi ekskurzijami ter ogledi kulturniških hramov počne: da bi se basali s hrano, se pretepali, po sošolcih nasprotnega spola sramežljivo pogledovali, mislili na vse drugo, le na to, kar se dogaja tik pred njihovimi očmi, ne, zlasti pa zategadelj, da bi se drli.
Kajti glasno kričanje, trobentanje, vrtenje ragelj, piskanje na plastične žvegle in povzročanje hrupa nasploh so bistvo Planice, ne skoki. Po tem je Planica tako rekoč kot jajce jajcu delavskim demonstracijam slična. Do nedavnega so bile bistvo Planice tudi razne opojne pijače, ali uživanja le-teh na kraju samem modro vodstvo prireditve letos ni dopustilo (zagotovo je bilo med njegovimi člani več zagrenjenih kadilcev, ki si so mislili: le zakaj bi se drugim kaj bolje godilo kakor nam), iz povedanega pa seveda sledi, da se je bilo treba vsaj dreti s podvojenimi močmi. Moderatorji prireditve so prek razglašenih, že sicer piskajočih zvočnikov s ponarejeno veselostjo spet in spet nedolžno deco opogumljali, naj še glasneje tuli in dela kraval, kajti splošno je znano, da tako obnašanje otrokom ni že v zibel položeno in da jih je treba h kričanju posebej spodbujati. Naj se pravočasno naučijo, kako si pristni Kranjec duška da, da se bodo znali pozneje tudi pred raznimi Lipami in Ambasadami Gavioli svojim nagonom primerno obnašati!
Ti pa, preljubi turist, budno glej, da domorodcev pri njih veseljačenju oviral ne motil ne boš! Zamerili bi ti, ako bi jih milo zaprosil, naj se usmilijo tvojih ušes. Da so "na javnem mestu", bi ti zabrusili v odgovor, in da zategadelj smejo početi, kar jim duša veleva. Slovenija, ljubi turist, je edina dežela na svetu, kjer se "na javnem mestu" lahko bolj razbrzdano vedeš, kakor bi se doma. Bolj sproščeno, bi se malone reklo, in če mi ne verjameš, le v dom kranjskih stanov, tudi parlament imenovan, poglej, kadar se tam najhuje zmerjajo. Po pravici povedano si si sam kriv, če si si skoke namenil ogledati prav v Planici: mnogo bolj od blizu bi jih videl kjerkoli drugje, na televizijskem zaslonu. V Planico pa se zaradi "štimunge" hodi. In ker je kranjska dežela skoraj tolikšen anahronizem, kot je slog tega pisanja, je jasno, da na njenih tleh ne more biti "štimunge" niti užitka, če poleg ni primitivnega hrupa.
Ali nikar si ne delaj utvar, da ti bo s slednjim prizaneseno, če se boš Planici sicer v velikem loku izognil, zato pa ob pozni popoldanski uri pomotoma sedel, denimo, na edini obstoječi vlak, ki z Jesenic pelje v Novo Gorico! Tudi Primorci, ki se z ogleda skokov vračajo, bodo namreč sedli nanj. Nekateri bodo celo stali. Bolj ali manj majavo, saj so že čakajoč na železniški postaji pridno noter prinašali tisto, kar jim je bilo vodstvo tekme zabranilo. Prepevali bodo ... no ... doživeto recitirali besedila narodnozabavnih popevk, se objemali čez rame, hlipali: "Danes je bil zame eden velik praznik!", se tuleč pogovarjali s prijatelji, ki so dva vagona dalje obtičali, in si flaškone podajali. Tebi, ljubi turist, pa v opisanih okoliščinah olika veleva zgolj to, da si tiho kot miš in da praznovalcev ne dražiš, denimo, z buljenjem v knjigo ali z reševanjem križank. "Ma kej zato nej bom tih da boste lohka vi brau?" se bodo začudili in te potlej po obvezni pripombi o javnih mestih pobarali: "Ma kej ste vi živčen?"
(To je resnična zgodba.)
Le en majcen namig, moj preljubi turist: odgovor "Ja" ti ne bo nič pomagal. Kajti nevrotiki se na Kranjskem nikomur ne smilijo, zasmehovati jih je treba tako, kot je ljudstvo jeruzalemsko njega dni zasramovalo Kristusa, saj so si tako kot drugi duševni bolniki svojega stanja pač zgolj sami krivi. Pa tudi sicer velja, da so rjovenje, norenje, ropotanje in lomastenje na javnih mestih znak duševnega zdravja, medtem ko želja po tihem sobivanju v civilizirani skupnosti, kjer nihče s svojim obnašanjem ne vdira v tujo intimo, kakor beli dan kaže, da je na tvojem podstrešju nekaj škatel hudo nepospravljenih. Vesel bodi, dragi turist, da si se na omenjenem vlaku, kot smo že postulirali, znašel pomotoma in ne zato, ker bi bil, denimo, primoran iti na pogreb ljubljenega človeka ali v bolnišnico, kjer ti bodo izrezali raka. Kako slabo bi se šele potlej počutil sredi občega ljudskega rajanja! Za konec pa se zavedaj še tega, da bi te kaj podobnega bržkone zlahka doletelo tudi v Kulmu, Lahtiju, Zakopanih in kar je še teh skakališč - da problem potemtakem ni zgolj Kranjski lasten, temveč imamo bolj z mentaliteto tako imenovanih "preprostih ljudi" tu opraviti.
Le da so na Kranjskem ti povsod že od nekdaj v premočni večini.