Zadnja odiseja

"Kako neprimerno je bilo, da smo ta svet poimenovali Zemlja, ko je pa vendar tako očitno Ocean!" je nekoč izjavil Arthur Clarke, ki je med drugim rekel tudi: "Največja tragedija v zgodovini človeštva je najbrž ugrabitev morale s strani religije." Devetnajstega marca je na tretji skali od sonca zazevala fizično neznatna, idejno in srčno pa nezakrpljiva praznina. Na svojo zadnjo odisejo se je podal futurist, zvezdogled, podvodni raziskovalec, eden največjih pisateljev dvajsetega stoletja, vizionar, kolos vesoljske znanosti in njen verjetno največji popularizator. V devetdesetem letu starosti je na svojem domu v Šri Lanki odurnim enačbam časa podlegel Sir Arthur Clarke.

Sam je govoril, da bo njegova najznatnejša znanstvena zapuščina koncept 'vesoljskega dvigala', ki ga je razvil v prečudovitem romanu 'Fountains of Paradise'... A v strokovnih krogih pravijo, da si ga bodo skozi stoletja najbolj zapomnili po njegovem prispevku na polju geostacionarnih satelitov. Ni jih sicer izumil (večna slava za to pripada vsaj delno seveda našemu Hermanu Potočniku Noordungu), je pa s svojimi razmišljanji prvi opozoril, kako učinkovito bi jih bilo mogoče uporabiti kot telkomunikacijske releje. V priznanje in zahvalo za ta preboj je geostacionarna orbita slabih 36 000 kilometrov nad Zemljo (oziroma Oceanom) v astronomskih krogih danes uradno znana kot Clarkeova orbita. Trajne brazde so pustili tudi njegovi trije znanstveni zakoni. "Vsako dovolj napredno tehnologijo je nemogoče razlikovati od magije." se glasi najpopularnejši med njimi, tretji, ki je svoje častitljivo mesto tudi že našel v številnih hollywoodskih filmih in nadaljevankah.

Na vprašanje, po kateri izmed številnih vlog bi imel sam najraje, da bi si ga zapomnili, v odgovoru ni poznal dvoma: kot pisatelja! Kot nekoga, ki je znal bralca razvedriti in mu obenem odstrniti par kopren z veličastne enigme po imenu Prihodnost. V nočno nebo zaljubljeni suhljati fantič iz kmečke družine v angleškem Somersetu je masovno požiral pulp-ovsko znanstveno fantastiko, ki je iz ZDA na otok hodila predvsem preko mornarjev na čezoceanskih tankerjih. Svojo prvo zgodbo je v Astoundingu pod legendarnim urednikom Johnom W. Campbellom objavil leta 1946.

Največjo globalno slavo je požel s knjigo in scenarijem za Kubrickovo kozmonavtsko mistiko 2001: A Space Oddyssey (1968), a vsaj po mnenju nižjepodpisanega je bila ta štorija daleč od njegovega avtorskega zenita. Le-tega bi šlo prej iskati v romanih kot so Childhood's End (1953), The City and the Stars (1956), Rendezvous With Rama (1972), The Fountains of Paradise (1979) in 2010: Odyssey Two (1982).

Krivično in preprosto brez veze bi bilo na tem omejenem prostoru povzemati te fine tapiserije vizij in dognanj, a čisto vse so se na svoj način ukvarjale s tehnologijo kot najplemenitejšim sredstvom za transcendenco našega še vedno precej barbarskega človeškega ustroja ter se hrepeneče ozirale proti zvezdam. Napisal je tudi nebroj esejev: cvetober je 1999 izšel v očarljivo poimenovani zbirki Greetings, Carbon-Based Bipeds! Med kratkimi zgodbami pa se zdi, da se je v kolektivni podzavesti najbolj ohranila The Nine Billion Names of God iz leta 1953, v kateri tibetanski menihi najamejo dva zahodna strokovnjaka, da jima inštalirata program za printanje vseh možnih permutacij božjega imena. Vseh njegovih prestižnih žanrovskih nagrad preprosto nima smisla naštevati. Real Madrid ima bojda za glancanje vseh svojih trofej polno zaposlenih par ženic in sir Arthur v tem smislu najbrž ne zaostaja prav veliko.

Nekoč je dejal, da bi prav gotovo lahko preživel dalj časa brez hrane kot brez informacij. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja je zaznamoval z dvema genialnima poljudoznanstvenima serijama, ki smo ju lahko kmalu po nastanku videli tudi pri nas. Živo se spomnim, kako smo ob petkih zvečer hipnotizirano požirali znanstvene ekskurzije v temne tolmune paranormale, ki jih je razsvetljeval benigni plamenček humanizma v očeh tega mostograditeljskega ambasadorja znanosti. Od konca osemdesetih naprej ga je zahrbtni sindrom prikoval na invalidski voziček. V hecu se je pritoževal, da se počuti kot jastog, a je zaradi tega samo še siloviteje sanjal o hladni neukročeni lepoti medzvezdnih pamp. Ob prelomu tisočletja je za svoj prispevek k svetovni literaturi od angleške kraljice dobil viteški naziv - a šele z dveletno zamudo. Na tem je vztrajal sam, saj je želel, da lokalna policija najprej ovrže navedbe Sunday Mirrorja, ki so ga dolžile pedofilije.

Ko je decembra lani dopolnil svojo devetdeseto orbito, je doma posnel krajši nagovor razširjeni družini svojih globalnih prijateljev: teh malo manj kot deset minut je zdaj obveljalo kot njegovo uradno slovo. Povedal je, da ni nikoli pričakoval, da bo svet tehnološko napredoval tako zelo kot je to storil v zadnjih parih dekadah - in obenem napovedal, da se zlata doba vesolja šele začenja. Še zadnjič je izpričal svojo korenito vero v optimizem kot glavni vodilni princip, tudi in predvsem zaradi njegove znožnosti ustvarjanja samo-izoplnjujočih se prerokb. Pojasnil je, da pri devetdesetih nima več nobenih osebnih ambicij, da pa ima tri velike želje za človeštvo:

a) da bi čimprej zavladal trajni mir na Šri Lanki (kjer je z dvojnim državljanstvom domoval vse od petdesetih naprej)

b) da bi se celotna rasa čimprej iztrgala iz primeža odvisnosti od nafte ter presedlala na čiste vire energije

c) da bi čimprej dobili konkretne dokaza za obstoj zunajzemeljskih oblik življenja

"Še vedno čakam, da nas E.T. pokliče." je dejal ob tem tragičnem in obenem spokojno lepem slovesu. Žal ni dočakal. Zbogom in najlepša hvala, prijatelj. Zbogom, Real Madrid vesoljske znanosti in literature. Hvala ti za vse, kar si prispeval.

povezava