šport / Od žepnine do milijonov

Zadnjič smo se pogovarjali o prvakih. V katerem športu se pri nas najlaže in najhitreje uspe. Lokostrelstvo? Curling? Bridge? Težka vprašanja, na katera najlaže odgovorijo sponzorji. Slovenski ženski rokomet v jugoslovanskih okvirih ni pomenil tako rekoč nič, dokler se za veliko akcijo ni odločil Zoran Jankovič in vložil svoja sredstva. Menda je podobno skoraj v vsakem športu pri nas. Denar je premagal tradicijo. In sponzorji izbirajo svojo promocijo.

Rokometašice Krima, ki so se zavihtele v sam vrh svetovnega rokometa, bodo od sponzorjev dobile skupaj 2 milijona evrov. Če bi hotele osvojiti zgolj slovenski naslov, bi potrebovale celo desetkrat manj denarja. Menda je Krim med tremi najdražjimi ženskimi rokometnimi klub v Evropi, v postavi pa ni niti ene igralke, ki ne bi bila reprezentantka kake evropske velesile. Podatek, da je ena najboljših slovenskih igralk Silvana Ilić pri Krimu zgolj rezerva, govori sam zase. Med polfinalisti evropskih tekmovanj sta se letos znašli tudi moški rokometni ekipi Mobitela Prul 67 in Pivovarne Laško. Obe naj bi zapravili približno poldrugi milijon evrov, razlika je le v tem, da Prulam vsega denarja še ni uspelo zbrati. Menda so imeli Celjani pred leti, ko so bili v svetovnem vrhu, nekaj bogatejši proračun, vendar zdaj številke zmanjšujejo in drago moštvo tujcev pomlajujejo s cenejšimi domačimi igralci. Pri nas je usmeritev nekoliko drugačna kot drugod v Evropi. Zlasti v Španiji in Nemčiji se proračuni klubov povečujejo. V Nemčiji naj ne bi bilo kluba v prvi ligi, ki ne bi razpolagal vsaj z 1,5 milijona evrov. Proračun Kiela, ki je med najdražjimi, pa znaša 4,5 milijona evrov. Podobno je imela pred leti Barcelona v svojih najboljših časih na voljo 9 milijonov nemških mark. Najbrž najdražji rokometni projekt je Ciudad Real, katerega rokometaši so pred nekaj tedni gladko izločili celjske mladce. Koliko denarja imajo, ne vedo niti poznavalci, ve pa se, da so izredno bogati. In še primer Montepellierja, ki je v polfinalu izločil naše prvake - na leto zapravi 2,5 milijona evrov, in kot ste verjetno opazili, pravih francoskih igralcev je v njem zelo malo.

Če hočete postati prvak v košarki, vas bo to stalo še več evrov. Pri nas še vedno najbogatejši športni kolektiv KK Union Olimpija naj bi imel proračun 2,5 do 3 milijone evrov. S tem denarjem so košarkarji prišli do same končnice in v zadnjem krogu še imeli priložnost za nastop na zaključnem turnirju četverice. Nasprotniki iz Barcelone pa imajo na voljo 12 do 15 milijonov dolarjev, vendar od njih lastniki zahtevajo samo lovorike. Kupili so Dejana Bodirogo, Gregorja Fučko, trenerja Svetislava Pešića ... Še več naj bi vložili v konkurenčno Pameso iz Valencie, ki je nastopila v pokalu Uleb in je svoje znanje pokazala košarkarjem Krke. Ko smo že pri Krki, ki je presenetila in v pokalu Uleb prišla do samega finala, naj povemo, da se v finalu kosa z nasprotnikom, ki ima sedemkrat večji proračun. Poznavalci pa vedo povedati, da bi v Sloveniji lahko postali prvaki tudi za bistveno manj denarja, kot ga vlagajo Španci, Grki, Italijani. V naših mladinskih kategorijah se dela izjemno dobro, to so opazili tudi v tujini, kjer igra veliko ali celo večina naših boljših košarkarjev. Vsi ti bi za manjši denar igrali doma, poleg tega pa je za slovenske klube laže in ceneje pridobiti košarkarje iz nekdanje Jugoslavije, kjer imajo eno najboljših mladinskih šol. Le za ameriške košarkarje vsi plačujejo enako. Branilec James Scoonie Penn, ki igra za Crveno zvezdo in velja za "kakovostno in poceni blago", naj bi stal 150.000 dolarjev. Union Olimpija menda samo za plače kakih petnajstih igralcev, ki so se letos uvrstili med prvih šestnajst v Evropi, zapravi 1,3 milijona evrov.

Naslov evropskega nogometnega klubskega prvaka je za nas seveda nedosegljiv - vrednost nogometnega kluba Manchester United recimo ocenjujejo na 800 milijonov evrov -, vse dražje pa so zmage tudi v malem nogometu. Številke seveda ne dosegajo Schollmayerjevih 1,5 milijona evrov za veliko Vega Olimpijo, pa vendar. Slovenski prvak Svea iz Litije na leto porabi več kot 10 milijonov tolarjev. Tolminski Puntar, lani drugi, pa tudi letos eno naših najboljših moštev, naj bi za svoje igranje porabil okoli 8 milijonov tolarjev. To pomeni, da bi marsikatero veliko podjetje lahko sestavilo tovarniško moštvo, ki bi osvajalo državno prvenstvo. V tujini je seveda drugače. Lanski evropski prvaki in tudi letošnji finalisti evropskega pokala iz moštva Playas de Castellon so lani porabili blizu 5 milijonov evrov. Boljši igralci - ponavadi Brazilci - so zaslužili okoli 200.000 evrov. Ruski prvak Nikel iz Norilska ima letni proračun 3 milijone dolarjev, naš reprezentant Mile Simeunovič pa tam menda zasluži okoli 100.000 dolarjev na leto. Za osvojeni naslov so dobili nogometaši vsak še 20.000 dolarjev.

V sredo se je z zmago Kamnika Calcita končalo državno prvenstvo v odbojki. Proračun tega moštva naj bi bil 350.000 evrov. Podoben denar menda obrnejo tudi v Salonitu iz Anhovega in pri mariborskem Stavbarju. S tujimi, predvsem italijanskimi klubi pa te številke seveda niso primerljive. Pri ženskah naj bi slovenski naslov zagotavljalo okoli 250.000 evrov. Evropski naslov pa milijon evrov.

Kaj pa namizni tenis? Se še spomnite afere Šuštar in podjetij, ki so razmeroma velike zneske, bogve iz kakšnega razloga, nakazovala namiznoteniškim klubom? Pri ženskah (potrebujete pač tri kakovostne igralke) bo za zmago na prvenstvu dovolj že 2100 evrov na mesec. S 50.000 evri pa se nasmiha evropski vrh. Fantje so, kot smo že navajeni, dražji, podatek, ki pa vseeno ne presune, je, da naš najboljši igralec Bojan Tokič v Franciji v nekaj mesecih zaslužili 12.500 evrov, pri čemer ima poravnane vse stroške, pa je v svojem klubu kvečjemu četrti ali peti igralec.

Bi raje balinali? Tudi balinanje ni več upokojensko tratenje časa. Pri nas igralci sicer še vedno dobijo samo žepnine, čeprav naj bi bilo med tekmovalci celo nekaj profesionalcev. Prestop iz Lyona v Montpellier je enemu najdražjih balinarjev na svetu prinesel 36.000 evrov na leto. Lep znesek, kajne?

Če ste se upehali in potrebujete kak miren šport za veterane, je tu kegljanje. Še en paradni in neolimpijski slovenski šport. Naš najboljši kegljač, ki je nastopal v Nemčiji, je imel zastonj letalsko vozovnico in pokrite vse stroške, za natančno roko pa so mu plačevali dva do tri tisoč mark. Klub je postal nemški prvak in šef jih je za 14 dni peljal na morje. Sicer pa imajo igralci pri nas le solidne žepnine in dovoljeno uporabo elektronskih naprav, pravih profesionalcev še ni.