Lars von Trier / Plesalka v temi

Nimam pojma, zakaj se film Plesalka v temi, dobitnik lanske Zlate palme, dogaja v Ameriki. Nič v njem ne spominja na Ameriko. Niti hiše. Niti tovarna. Niti železniški tiri. Niti trava. Ne, nič v njem nima kake posebne zveze z Ameriko. Če seveda odštejem Davida Morsea, vedno zanesljivega ameriškega igralca, ki pa itak vedno gleda tako evropsko otožno, kot da je ravnokar zatajil mater - no, tokrat gleda tako evropsko otožno, kot da je z materjo spal. V tej Ameriki pač igra Evropa. Hočem reči, v filmu najdete same evropske igralce, Islandko (Bjork), Švede (Peter Stormare, Stellan Skarsgard), Francoze (Catherine Deneuve, Jean-Marc Barr), Nemce (Udo Kier) in celo Slovenca, Željka Ivanka (okej, v Sloveniji je bil le rojen). Film bi se lahko dogajal kjerkoli v Evropi, tudi na Danskem. In le zakaj ne - celo v Sloveniji. Je pa res, da še nekaj potegne na Ameriko: smrtna kazen. Točno, smrtne kazni v Evropi ne izvršujejo več, v Ameriki pač - in smrtna kazen je za dramaturgijo tega filma pomembna, da ne rečem usodna. V nekem smislu smrtna kazen ta film naredi. Daleč od tega, da bi bilo to treba razumeti kot željo po rehabilitaciji smrtne kazni. Prej narobe. Evropa je z ukinitvijo smrtne kazni pridobila. Za razliko od evropskega filma, ki je z ukinitvijo smrtne kazni očitno prikrajšan za mnoge infarktne melodramatične situacije. "Eksekucije so za režiserja božji dar," pravi Lars von Trier, ki ni bil še nikoli v Ameriki. A iskreno rečeno, tudi s tega vidika Amerika ni povsem in kategorično nujna - Plesalka v temi se namreč dogaja leta 1964, ko je bila smrtna kazen tudi v Evropi še nekaj povsem običajnega. Celo v Sloveniji, ki je prav tega leta izvršila svojo zadnjo eksekucijo. Ne, ni bil Slovenec.