Spike Lee / Samovo poletje

Leta 1977 so New York napadali punk, CBGB, fenderce, Sex Pistols, diskomanija, Studio 54, polyester, kokain... in serijski morilec, ki so ga mediji krstili za Samovega sina, Son of Sam. Zakaj? Ker je rekel, da je ubijal zato, ker mu je to ukazal sosedov pes po imenu Sam. Do the Right Thing! Poletje je bilo dolgo, vroče, soparno, hja, pasje. Psycho, pravi kozmični vic, je poskrbel za taljenje talilnega lonca. In ljudi je zgrabila panika. Histerija. Še več - manija. Samomanija. In ker je Samov sin - alias David Berkowitz, Žid - pobijal predvsem kratkolase brinetke, so si začele bejbe lase barvati na blond. Druge so si natikale lasulje. Po mestu je hodila pošast najhujšega kalibra. Kalibra 44. Toda ko v Samovem poletju neka bejba demonstrativno sikne, e, jebi se, Samov sin, ne bom se postrigla, pa pika!, postane dokončno jasno, da ne gledamo filma o lovu na serijskega morilca, ampak film o lovu na identiteto Amerike.

Bejba - in z njo režiser, Spike Lee - hoče reči: ne dam svojega imidža, svojega sloga, svojega načina izražanja, svoje identitete, svoje drugačnosti, ne bom se podredila okusu večine, ne bom šla z glavnim tokom, ne bom se prilagodila, pa četudi za ceno življenja.

Samovo poletje, film o kalvariji strpnosti, je mozaična panorama New Yorka, predvsem italijansko-črnskega kolektiva (John Leguizamo, Mira Sorvino, Ben Gazzara, Adrien Brody, Jennifer Esposito itd.), ki ga - tudi brez asistence serijskega morilca - šponajo rasizem, nestrpnost, ksenofobija, kompleksi, frustracije, katoliški demoni, mačizem, pa etnično nasilje, spolno nasilje, družinsko nasilje in urbano nasilje. Spike Lee ve, da mu ni treba zlesti v glavo serijskega morilca, da bi našel vzrok za brutalnost Amerike - dovolj je, da zleze v glavo Amerike. Pop Amerike. Vse je na dlani. Očitno. Nikamor ni treba lesti. Ja, Samov sin je ubijal skoraj v samoobrambi. Ni čudno - njegovo poletje je prišlo le leto po Taksistu.

ZA

povezava