Wim Wenders / Hotel Milijon dolarjev

Svet je poln lunatikov, ki trdijo, da so bili "peti", "skriti", "tajni" Beatle - da so potemtakem napisali vse viže benda Beatles. Dr. John Coleman, lunatični teoretik zarot, že lep čas trdi, da viže Beatlesov niso bile delo Johna Lennona in Paula McCartneyja, ampak nemškega filozofa Theodorja Adorna, ki da je lansiral tudi heavy metal, punk in new wave. Ja, in jaz sem Walrus! Jasno, nisem. To je John Dixie (Peter Stormare), hecni, odbiti, lunatični dolgolasec z liverpoolskim akcentom, samozvani "peti Beatle", ki vztraja, da je napisal vse največje hite Beatlesov. Zato se idealno prilega Hotelu Milijon dolarjev, nekoč slavnemu, prestižnemu, dragemu losangeleškemu hotelu, ki zdaj sobe oddaja pod ceno. Ne le da ni več videti milijonsko - tudi kot hotel ni več videti. Če si predstavljate kako razsuto, obnošeno stavbo iz Iztrebljevalca, polno frikov iz kakega Leta nad kukavičjim gnezdom, potem ste blizu temu, kako si Wim Wenders predstavlja nebo nad Los Angelesom leta 2001. Ob Dixieju tam vegetirajo retardirani, infantilni, eterični, ultra spontani Tom Tom (Jeremy Davies), ki pripoveduje zgodbo (hja, Wim, "ko je otrok bil otrok"), Eloise (Milla Jovovich), njegova nora muza, sicer padla cipa s fotografskim spominom, Geronimo (Jimmy Smits), ki se ima za indijanskega poglavarja, čudaška starka (Gloria Stuart)... truma drugih alkoholičnih, mentalno hendikepiranih, izgubljenih, osamljenih, sentimentalnih, ekscentričnih, obupanih, marginalnih urbanih angelov... in seveda zblojena Vivien (Amanda Plummer), ki zagotavlja, da ji je artistični džanki Izzy Goldkiss (Tim Roth) obljubljal poroko - jasno, preden je skočil s hotela in se ubil. Ker pa njegov oče, medijski magnat Stanley Goldkiss (Harris Yulin), ne verjame, da je naredil samomor, pošlje v akcijo detektiva Skinnerja (Mel Gibson), ki je videti tako, kot da je prišel domov - z orjaško protezo, ki mu ravna hrbtenico, iz katere so izrezali "tretjo roko", je videti kot čudaška, agonična sci-fi karikatura. Hja, še en frik.

Hotel Milijon dolarjev je nekaj med retro faux noir trilerjem, eksistencialističnim evropudingom, anarhično halucinacijo Jean-Luca Godarda, kičasto kanibalizacijo Grand Hotela, eksorcističnim iztirjanjem Dashiella Hammetta in lobističnim iskanjem povezave med Beatlesi, bendom U2 in Wendersom. Specifično, Wenders se skuša priključiti Beatlesom. Pokazati skuša, da je del velike tradicije, ki ji pripadajo tudi Beatlesi. Da je klasik. In z Beatlesi se skuša povezati napol telepatsko - prek benda U2. Za začetek, zgodbo za film (tip skoči s strehe losangeleškega hotela) in znaten del soundtracka je prispeval Bono, frontman benda U2. Dalje, bend U2 je pred leti videospot za pesem Where the Streets Have No Name posnel na strehi losangeleškega hotela. In dalje, Beatlesi so imeli svoj "zadnji koncert" na strehi neke londonske stavbe. Ha. Vsekakor, Dixie je resnica tega filma. Dixie = Wenders, ki očitno misli, da je med njim in Beatlesi neka skrivna zveza. Wim Wenders, nemški režiser, ki v svoji dolgi karieri o nacizmu ni rekel nobene, in otrok tiste Nemčije, ki je po II. svetovni vojni ostala brez tradicije, brez junakov, brez mitov in brez Očetov, še vedno išče tradicijo, na katero bi se lahko prilepil. Na neki perverzen - in vse bolj morbiden - način mu je še vedno bližje Amerika kot Nemčija, magari združena. Vsi izgubljenci, ki ždijo v Hotelu Milijon dolarjev, so le šifre te izgubljene tradicije. Glejte, kdo vse je prišel na moj koncert, hoče reči Wenders - Bessonove (Milla Jovovich), Coenove (Stormare), Altmanove (Bud Cort) in Tarantinove ikone (Roth, Amanda Plummer)... megazvezdniki (Gibson)... Spielbergovi ostrostrelci (Davies)... TV zvezdniki (Smits)... in celo Gloria Stuart, sam cvet Titanika, najbolj gledanega filma vseh časov. No, vse te kultne figure se v Wendersovem hotelu v glavnem pogovarjajo same s sabo. In če se že ravno ne pogovarjajo same s sabo, pa govorijo druga mimo druge. Hja, kot da ne igrajo v istem filmu. Kot da jih je skupaj potegnil režiser, ki je tej tradiciji preveč odtujen.

ZADRŽAN +

povezava