festival / Portoroški tigri

"Joj, nimam kasete, pa tudi filma ne morem zavrteti, ker še ni kopije. Nared bo šele tik pred festivalom - še toplo jo bom prinesel v Portorož." Na drugi strani telefonske linije je bil Franci Zajc, šef firme Arsmedia, producent Sladkih sanj, enega izmed najtežje pričakovanih slovenskih filmov zadnje dekade. Lahko si mislite, da je glavni favorit za najvišje nagrade na portoroškem Festivalu slovenskega filma, ki se bo odvrtel od 28. do 31. aprila. Portoroški festival je vse boljša odskočna deska, tako rekoč lansirna ploščad, zato je nujna postaja vsakega slovenskega filma. Vsi hočejo biti tam, vsi lovijo skrajne roke. Film je treba spraviti tja, pa naj stane, kar hoče. Odtod vročica. In odtod logistični stres. V teh zadnjih tednih pred festivalom mnogi slovenski filmarji doktorirajo iz logistike. Podobno kot h'woodski - pred začetkom poletne sezone. Eh, tudi sam sem se vidno prestopal, kar Zajcu ni ušlo. "Mudi se, ne." Urgentno. Pišem antropološko-raziskovalni članek o novi bateriji slovenskih filmov. O generaciji 2001. O portoroških tigrih. "Prvo projekcijo lahko organiziram šele v nedeljo, toda morala bova v Zagreb, kjer poteka postprodukcija." Prepozno, v nedeljo smo že zunaj.