Miran Zupanič, 2001 / Barabe

Seks v filmih je dveh vrst. Na eni strani je seks, ki ni nujen za zgodbo. Na drugi strani pa je seks, ki je nujen za zgodbo. Slovenski filmi običajno ponujajo seks, ki za zgodbo ni nujen. Za razliko od Barab, kjer je seks nujen, a ga ni. Še več, če je kdaj kak slovenski film potreboval seks, "fuk stoletja", kot je rekel Michael Douglas v Prvinskem nagonu, potem ga potrebujejo Barabe. Naj vam pojasnim, heh. Barabe se začnejo na strehi ruralne sirotišnice, s katere skušajo tutorji zmamiti Kovača, problematičnega mulca, siroto, ki jih obmetava s cegli. Za Daro, siroto, svojo muzo, je heroj, hja, princ... ee, Ken. Neločljiva sta. Usojena sta si. Vsaj tako mislita. In verjameta. In upata. Dokler ju ne ločijo. Nasilno, se razume. Ne vidita se več. Še huje, drug za drugim izgubita sled. Slovenija je pač prevelika. Potem mine kakih 10 let. Še vedno sta brez kontakta.