Andrew Adamson & Vicky Jenson, 2001 / Shrek

Shrek je k nam prišel zelo hitro. Ni čudno. V Ameriki je trenutno največji hit. Največji hit leta 2001. Prehitel je Pearl Harbor. In Mumijo 2. Preskočil znamko 200 milijonov dolarjev. In da bi bila mera polna, so ga zavrteli celo v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu, kjer je na lestvicah kritikov dolgo časa vodil. Ha. Izjemen film - blockbuster, ki je obenem tudi nekaj unikatnega. Toda ironično, Shrek ni igrani film, ampak animacija. Resda tehnično brezhibna, baročno detajlirana, vizualno atraktivna, vokalno genialna, muhasto avanturistična, gotsko groteskna in farsično romantična, toda še vedno animacija. Animacija tretje vrste. Kot so tretje vrste reči, za katerimi stoji Steven Spielberg... okej, ali pa njegov DreamWorks. Shrek kakopak ni risanka, ampak računalniška animacija. Otrok računalnika. Narejen je v računalniku. Ne da je edinec. Računalnik je v celoti zanimiral tudi Dinozavra, Življenje žuželk, Mravljivca Z in Svet igrač, toda Shrek, posnet po popularni knjigi Williama Steiga, gre čez oba. Ljudi in kreature zanimira tako, da se lahko brez motnje družijo v istem kadru. Prejšnje računalniške animacije so se ljudem raje izogibale, toda v state-of-the-art Shreku so ljudje in pošasti res videti kot prebivalci istega sveta. In trik ni v realizmu, ampak v razbijanju klišejev, ki konstruirajo našo predstavo o realnosti, in parodiranju mita o irealnosti. Saj veste, spaka se na koncu vedno prelevi v princa. Ne le v pravljicah in risankah - huh, tudi v filmih. In seveda, grda račka se na koncu vedno prelevi v popolno, silikonsko, seksi Barbiko. Konec je srečen, če se poročita najlepši in najlepša. Ne v Shreku. Shrek ve več.