Sam Weisman / Je sploh lahko še slabše?

Preden so me nekoč, pred kakimi petnajstimi leti, seznanili z nekim filmskim producentom, so mi rekli: Po rokovanju z njim hitro poglej, če imaš na roki še vseh pet prstov! Okej, rokovala sva se. Roka je ostala na svojem mestu. In noben prst ni izginil. Ko smo odhajali, so me vprašali: No, kako je s prsti? Ko sem rekel, da mi ni sunil nobenega prsta, je takoj sledilo podvprašanje: Si imel kak prstan? Ha. Nekaj podobnega bi se verjetno zgodilo, če bi se rokoval z Dannyjem DeVitom. DeVito je namreč iz tega naredil malo industrijo, svoj trademark: že leta in leta, huh, vse tja od TV serije Taksi, igra lik male, pohotne, pohlepne, oportunistične, cinične, egocentrične, kapitalistične spužve, ki z vsakim rokovanjem ogrozi anatomijo in budžet osebe, s katero se rokuje. Vedno je absolutno in perverzno nelojalen. In vedno vse počne na tuj račun - z užitkom, se razume. DeVito je dokaz, da je kapitalizem rop. Dajte mu roko in sunil vam bo prst. Dajte mu prst in sunil vam bo prstan. Šur, s tem likom je obogatel. Mnogi drugi bi s tem likom propadli. DeVito ima pravo intonacijo - njegove fraze so cliffhangerji samozavesti, ki čakajo na biografa. Nad svojo domišljijo nima nobene kontrole. Vedno pove preveč. Hedonist, ki živi le za trenutek. Brez časti. In brez morale. Videti je tako realno, da bi ga lahko impersonirali.