Lone Scherfig / Italijanščina za začetnike

Italijanščina za začetnike, peti film iz serije Dogma, se dogaja v malem danskem mestu, ki je unikatno. V cerkev namreč hodi le toliko ljudi, kot jih obiskuje tečaj italijanščine, ki ga sponzorira mestni svet. Ne, ni jih veliko - le kakih sedem, osem. Toda to mestece je unikatno še zaradi nečesa drugega: nad njim visi nekaj morastega, mračnega, absurdno pogubnega. Specifično, tu se veliko umira. Cerkev dobi novega pastorja (Andreas W. Berthelsen), ki mu je ravnokar umrla žena. Prodajalki v slaščičarni (Anette Stovelbaek) je ravnokar umrl oče. Frizerki (Ann Eleonora Jorgensen) umre mati, ki je bila kronično zapita, toda ko pride na pogreb, ugotovi, da je mama umrla tudi prodajalki v slaščičarni, kar niti ne bi bilo absurdno, če ne bi šlo za isto žensko - ja, someščanki šele na pogrebu zvesta, da sta imeli isto mamo. Menedžerju restavracije (Peter Gantzler), v kateri v glavnem čemijo prebivalci te male danske cone somraka, pa umre penis, no, libido, potenca - že štiri leta ni seksal. Ne more. Zakaj? Sam sumi, da je kriv nogomet. "Bo pomagalo, če molim," vpraša pastorja, ki le zmaje z glavo: "Ne, to je odvisno od posameznika." Rešitev je tečaj italijanščine, toda tudi učitelja italijanščine, Marcella, rukne infarkt, na licu mesta, med lekcijo.

Nič, Italijanščina za začetnike je mozaik usod, nad katerimi ždi kolektivna usoda, ki jo režira Bog. Vsaj tako mislijo, okej, nekateri. "Vsi smo krivi," celo dahne neki tip. Pastor se ob tem le zamisli. Skeptično. Sam očitno dvomi, da je to res božje maslo. Ni čudno - ko gleda vse te ljudi, zlahka ugotovi, da niso žrtve kake kolektivne krivde ali pa kake predestinacije, ampak da je njihova krivda izrazito individualna. Vsi so v principu socialno impotentni - neodločni, brez samozavesti, brez kakršnekoli politične ali pa socialne zavesti, apatični, ločeni od procesov odločanja, talci podeželske depresije, fatalisti, ki jih nihče ne predstavlja, niti Bog. Le anonimni, brezosebni "mestni svet" jim poklanja razno razne tečaje praktičnih znanj, recimo italijanščine. In lončarstva. Vsi ti ljudje so začetniki: živijo v svetu, v katerem ni več velikih idej, velikih angažmajev, velikih misij, v svetu brez centra, v svetu, v katerem se je skupnost atomizirala in razpadla na male interesne skupine, v svetu, v katerem so se zgodovinski procesi zvedli na popoldanske konjičke... ee, na treninge. Za kaj?

ZADRŽAN