Antoine Fuqua / Dan za trening

Dan za trening je izvrstno napisana, kaligrafsko odigrana, elegantno angažirana, energično režirana, šekspirjansko intenzivna, vizualno kompaktna kriminalka, ki skuša pokazati, da Los Angeles še naprej ostaja najbolj nevarno mesto na svetu. Na svetu pač ni mesta, v katerem bi imeli policaji možnost take mitizacije - in v katerem bi policaji tako nasedali tej mitizaciji. V Los Angelesu policaj ni le policaj, ampak je vedno tudi mit, ki igra samega sebe. Hollywood je pač zanosil z Los Angelesom, tako da ni več jasno, kdo je komu fantazijsko predmestje, kdo koga imitira in kdo je čigava halucinacija. Policaji tu ne izgubijo občutka za realnost, prej narobe, sami odločajo o tem, kaj je to realnost. Kar seveda pomeni, da ni v nobenem mestu konsenz o realnosti tanjši. In seveda, v nobenem mestu ni več igralcev. A po drugi strani, v mestu, v katerem živi toliko igralcev, bodisi poklicnih, amaterskih, propadlih, izgubljenih, neizživetih, neangažiranih ali namišljenih, in v katerem tudi zadnji diler misli, da je le citat ali pa hommage, mora biti policaj res odličen igralec, impersonator in imitator, heh, popolno križišče osmoze, hitrih karakterizacij in undercover mimikrije, če hoče preživeti. Z "vživljanjem" ne sme imeti problema - v nasprotnem primeru se zvrne, še preden smog zalije neon.