David Mamet / Med državno in glavno

"Dajte zvezdniku, kar hoče," svoji ekipi ostro zapove h'woodski režiser Walt Price (William H. Macy). "Ampak zvezdnik hoče štirinajstletnice," ga spomnijo. "Dajte mu polovico osemindvajsetletnice." Režiser, ki ima že v svojem imenu več, kot lahko nese (striček Walt + "price", cena, denar, profit), je morda živčen, naveličan in manično utrujen, toda še vedno luciden. Cinični profi, ki ve, kaj je iluzija. Kaj slog. Kaj blef. In kaj dober dialog. Ker bi imel rad vse to na kupu, hoče v malem, idiličnem, slikovitem, puritanskem, zaspanem, arhaičnem novoangleškem mestu posneti kostumsko melodramo Stari mlin, ki se dogaja v 19. stoletju, toda z lokalci nima ravno sreče - iz New Hampshirea je moral z ekipo dobesedno zbežati, ker se je Bob Barrenger (Alec Baldwin), zvezdnik filma, zapletel z neko najstnico.

E, pa se ekipa, oborožena s pedofilskim zvezdnikom, ekshibicionistično zvezdnico (Sarah Jessica Parker), ki hoče 800.000 dolarjev, da pokaže joške, pa četudi si lahko "Amerika njene joške nariše po spominu", ofenzivnim producentom (David Paymer), ki hoče v kostumski film spraviti reklamo za dot.com, depresivnim, preobčutljivim scenaristom (Philip Seymour Hoffman), ki bi lahko pel v duetu z Bartonom Finkom, in sezonskimi, absurdno preciznimi, aforističnimi, vedno efektno intoniranimi replikami ("To ni laž, ampak dar za fikcijo"), zateče v sosednjo državo, v idilični in arhaični Vermont, specifično - v mestece Waterford, ki je tako idilično in tako arhaično, da je županu ime George Bailey (Charles Durning), hja, tako kot je bilo ime Jamesu Stewartu v klasiki Življenje je čudovito, sentimentalni himni malomestni idili. Ni kaj, mestece je za Stari mlin idealno. Vse je še vedno tako, kot je bilo pred stotimi leti. Na prihodnost tu ne računajo. Modernizem prezirajo. Postmodernizem je za njih post mortem. Waterford je pač mestece, ki vedno upa, da ga bo rešila preteklost. Kul, Hollywood tu scenografa sploh ne potrebuje. Kostumografa tudi ne. Vse je še ohranjeno. Razen starega mlina, ki je že davno pogorel, česar turistične brošure očitno niso zaznale. Le zakaj bi? Waterford izgleda kot mestece, v katerem se nikoli nič ne zgodi.

Mislite si! Če se zgodovina tu ni prijela, še ne pomeni, da se ni prijel Hollywood, hoče reči David Mamet (Hiša iger, Španski zapornik), ki se ne zadovolji zgolj z lahkotno, farsično prezentacijo "kulturne vojne", v kateri pokvarjeni Hollywood ogroža nedolžno, arhaično, idilično podeželje, ampak pokaže, da Hollywood šele na idiličnem, arhaičnem, naivnem podeželju nabaše na sebi enakega: lokalci namreč za zajtrk prebirajo rezultate h'woodskih hitov, vsi se spoznajo na filmsko ekonomijo, župan vse podredi večerji s filmsko ekipo, najstnica (Julia Stiles) hoče v posteljo z zvezdnikom, politik si hoče s tem "seksualnim škandalom" dvigniti ratinge, gledališka amaterka (Rebecca Pidgeon), ki s svojo "predstavo" muči in terorizira someščane/"igralce", hoče za vsako ceno odrešiti scenarista. Ne, meščani ne flirtajo s Hollywoodom, prej narobe - obnašajo se tako, kot da so delničarji Hollywooda. Prekratki smo, če rečemo, da jih je Hollywood indoktriniral - ta mala, idilična, arhaična ameriška mesta so h'woodski produkt, dislocirana enota Disneylanda. Fafajo, toda v hipu, ko ni po njihovo, se čutijo izigrane in prevarane. Režiser Walt že ve, zakaj dahne: "Poskusimo iz tega mesta priti v enem kosu."

ZA -