Jean-Pierre Jeunet / Amelie

Amelie, igra jo delikatna Audrey Tautou, je osamljena, samska Parižanka, ki ima za sabo fino, žalostno, freudovsko otroško. Oče, hladni doktor, ki se je ni upal dotakniti in ki ni prenesel uriniranja v prisotnosti drugega moškega, je užival v tem, da je orodje stresal iz škatle in ga potem zlagal nazaj. Mama, nevrotična učiteljica, ki ni prenesla, da bi se je dotikali neznanci, je uživala v tem, da je iz svoje torbice stresala stvari in jih potem zlagala nazaj. Umrla je, ko je z Naše gospe nanjo padla samomorilka, turistka iz Quebeca.

Amelie, zdaj natakarica z bujno domišljijo, se za seks ne meni, dobesedno, ne zna seksati, zna pa vedno povedati, koliko pariških parov v določenem trenutku doživlja orgazem. In potem se zgodi nekaj čudnega: smrt princese Diane povzroči verižno reakcijo, ki Amelie prelevi v dobrotnico, Pariz pa v mesto, v katerem zgodovino rolajo čudeži, naključja, magični trenutki in široko odprte oči. Amelie začne pač osrečevati ljudi, znance in tujce vseh sort, tako slepce, hipohondre in boheme kot vdove, agorafobične slikarje in zbiralce zavrženih fotografij, toda to počne s triki, simulacijami in lažmi. Svet lahko spremeniš - z gledanjem.

Hej, če fotografijo gledaš dovolj dolgo, začne govoriti. Amelie je resda videti kot pariška Bridget Jones, ki hoče postati mati Terezija, toda njene široke, sijoče, navihane, ironične oči govorijo, da ve več kot drugi in da v tem uživa, magari tajno, na svoj asketski način. Svoje male orgazme doživlja skrivaj. Kot angeli. In kje uživajo angeli? Kje je pri angelih mesto užitka? Amelie ima klitoris v očeh. In film nam nenehno dopoveduje, da imamo tudi mi klitoris v očeh. Jean-Pierre Jeunet, ki je v tandemu z Marcom Carojem režiral kultne Delikatese, solo pa Osmega potnika 4, namreč uporabi vse filmske trike, da bi nas zapeljal - in vabi nas, da z njim uživamo tudi mi.

ZA +

povezava