Milčo Mančevski / Prah

Prah je Divja banda v Makedoniji, pravzaprav alternativna verzija Divje bande. Bolje rečeno, Prah ni rimejk Divje bande, ampak resurekcija Divje bande... ee, Divja banda v paralelnem svetu. Ko so namreč člani Peckinpahove Divje bande ugotovili, da divji zahod izginja in da je njihov rok trajanja potekel, so odkorakali v kolektivni samomor, Milčo Mančevski, režiser kultnega hita Pred dežjem, pa jim zdaj sporoča: hej, fantje, imeli ste tudi drugo možnost! Lahko bi odšli v Evropo - v Makedonijo. In tam svojo zgodbo, svojo legendo nadaljevali. Prah se začne v New Yorku, jasno, v sedanjem, zelo urbanem času, ko zelo tough starka mladega črnca, ki je vlomil v njeno stanovanje, s koltom prisili, da posluša zgodbo o dveh kavbojskih bratih iz Oklahome, divjem Lukeu (David Wenham), "najboljšem strelcu vzhodno od Pecosa", in filozofskem Elijahu (Joseph Fiennes).

Med njiju na začetku 20. stoletja - ob izteku divjega zahoda - pride cipa, ki jo dobi Elijah, medtem ko Luke odtava v Evropo, kjer je potem videti kot "Amerikanec v Parizu", ki ni pripravljen na novo stoletje. "In novo stoletje ni pripravljeno nanj." Počuti se kot anahronizem, toda ko v pariškem kinu vidi filmčke o Makedoniji, koloniji otomanskega imperija, ki izgleda kot divji zahod, in o makedonskem banditu, ki izgleda kot revolveraš, nemudoma odpotuje tja dol, v balkansko Mehiko, heh, med divje, genocidne bande. "Nekatere so se borile za svobodo, nekatere za zemljo, nekatere za Boga, toda vse so bile nore na zlato." Luke se priključi najbolj divji. "In spet se počuti kot doma." Prah - bogat kot IMDB, brutalen kot šibrovka, premišljen kot Fenomenologija duha, vizualno nenasiten in poln finih, insiderskih detajlov - se nenehno sprehaja med Oklahomo, Balkanom in New Yorkom, med "tremi talilnimi lonci", med tremi "otoki Ellis", ki jim je skupno to, da so spodleteli - vsak na svoj način. Balkan je nadgradil etnično čiščenje, New York je izumil slepo urbano nasilje, divji zahod pa nas je obsedel z legendami in miti, ki jim itak ne verjamemo. In veličina Mančevskega je v tem, da nam v jeziku vesterna, v jeziku žanra, ki je umrl, pove zgodbo o agoniji sveta, hja, Balkana, ki se ne more in ne more roditi - in ki na koncu vedno odjezdi v kolektivni samomor.

ZA +