John Carpenter / Duhovi z Marsa
Ghosts of Mars, 2001
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 20, 21. 5. 2002
Medtem ko blockbusterji a la Spider-Man in Napad klonov pri nas doživljajo svetovne premiere, pa filmi Johna Carpenterja, klasika zase, pri nas padajo direkt na video in DVD. To se je zgodilo tudi Duhovom z Marsa, sijajnemu horror trilerju, v katerem vas čaka vse tisto, kar dela Carpenterja velikega in unikatnega - močne ženske, stoični moški, karakterni minimalizem, sarkastične replike ("Morda bi spala s tabo, če bi bil zadnji moški na Zemlji, toda nismo na Zemlji"), B štimunga, pulp-fiction senzibilnost, levičarski podton, pragmatični specialni efekti, kinetična, toda povsem elementarna zgodba, panični heavy metal, mutantski paraziti in sovražni, nevarni, inficirani teritorij, prek katerega se skuša misijsko prebiti skupina ljudi. No, tokrat skušajo policaji, varuhi že kar prostrane kolonije na vse bolj obljudenem, vse bolj "terraformiranem" oz. "atmosferskem" in očitno matriarhalnem Marsu, ki jih vodi žilava Pam Grier, nevarnega kriminalca, Desolation Williamsa (Ice Cube), prepeljati iz enega zapora v drugega, toda vsi skupaj - Melanie Ballard, Jericho Butler, Bashira Kincaid, Uno, Dos, Tres in kar je še teh cool imen - obtičijo v rudarskem mestu Shining Canyon, ki je povsem zapuščeno, huh, ghost town: rudarje, ki so zavrtali v Mars, so namreč obsedli parazitski duhovi izumrle civilizacije, nori na piercing, goth, izgled Marilyna Mansona, lightshow, dekadentno mučenje in obglavljanje. Duhovi z Marsa, precej boljši in precej bolj cinični kot nedavne meditacije o Marsu (Misija na Mars, Rdeči planet), so videti kot rimejk Napada na policijsko postajo, prešpikan s sublimati New Yorka 1997, Stvora, Megle in Noči čarovnic. Pač film, ki se zaveda, da ni oskarjevski material, in ki obenem stori in izreče vse tisto, kar mora storiti in izreči film, če hoče postati kultni material.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 20, 21. 5. 2002
Medtem ko blockbusterji a la Spider-Man in Napad klonov pri nas doživljajo svetovne premiere, pa filmi Johna Carpenterja, klasika zase, pri nas padajo direkt na video in DVD. To se je zgodilo tudi Duhovom z Marsa, sijajnemu horror trilerju, v katerem vas čaka vse tisto, kar dela Carpenterja velikega in unikatnega - močne ženske, stoični moški, karakterni minimalizem, sarkastične replike ("Morda bi spala s tabo, če bi bil zadnji moški na Zemlji, toda nismo na Zemlji"), B štimunga, pulp-fiction senzibilnost, levičarski podton, pragmatični specialni efekti, kinetična, toda povsem elementarna zgodba, panični heavy metal, mutantski paraziti in sovražni, nevarni, inficirani teritorij, prek katerega se skuša misijsko prebiti skupina ljudi. No, tokrat skušajo policaji, varuhi že kar prostrane kolonije na vse bolj obljudenem, vse bolj "terraformiranem" oz. "atmosferskem" in očitno matriarhalnem Marsu, ki jih vodi žilava Pam Grier, nevarnega kriminalca, Desolation Williamsa (Ice Cube), prepeljati iz enega zapora v drugega, toda vsi skupaj - Melanie Ballard, Jericho Butler, Bashira Kincaid, Uno, Dos, Tres in kar je še teh cool imen - obtičijo v rudarskem mestu Shining Canyon, ki je povsem zapuščeno, huh, ghost town: rudarje, ki so zavrtali v Mars, so namreč obsedli parazitski duhovi izumrle civilizacije, nori na piercing, goth, izgled Marilyna Mansona, lightshow, dekadentno mučenje in obglavljanje. Duhovi z Marsa, precej boljši in precej bolj cinični kot nedavne meditacije o Marsu (Misija na Mars, Rdeči planet), so videti kot rimejk Napada na policijsko postajo, prešpikan s sublimati New Yorka 1997, Stvora, Megle in Noči čarovnic. Pač film, ki se zaveda, da ni oskarjevski material, in ki obenem stori in izreče vse tisto, kar mora storiti in izreči film, če hoče postati kultni material.
(Duhove z Marsa nudita le video in DVD)