Susanne Bier / Življenjska priložnost

Življenjska priložnost je film o švedski Emi... ee, o švedskem izboru za Eurosong, o nacionalni fantaziji, ki Švede obseda že vse od tedaj, ko je bend ABBA z Waterloojem osvojil Evrovizijo, Evropo, svet in prihodnost. Le kako bi lahko Švedinjam zamerili, če mislijo, da lahko ta game-set-match ponovijo? Vidimo zakulisje, vidimo tekmo, vidimo blišč, vidimo evforijo, vidimo vzpon anonimne pevke, Mone (Helena Bergstrom), sicer medicinske sestre in matere štirih hčerk, in vidimo njene sanje, niti ne ravno izvirne, ki pa dobijo morast pridih, ko se izkaže, da je pesem sunila. Kar v današnjih časih, ko je vse hommage, citat in pastiš, sicer ne bi bilo ravno usodno, toda Evrovizija ima stroga pravila - melodija mora biti izvirna. Besedilo tudi, se razume. Nacionalna senzacija se tako prelevi v nacionalno tragedijo.

Čudno, huh. Osebno še nisem slišal evrovizijskega besedila, ki bi zase lahko reklo, da je izvirno, vse evrovizijske popevke pa itak zvenijo tako, kot da so ukradene. Vse smo prej že slišali - če jih ne bi, sploh ne bi imele šans... sploh ne bi potegnile... hja, ne bi šle v ušesa. Vidite, prav to je evrovizijsko pravilo št. 1: zmagaš le, če tvoja melodija ni izvirna! Jasno, le zapakirati jo moraš tako, da je avtor ne prepozna. Mona je kakopak začetnica, mali človek, ki ne pozna pravil. Vse, kar počne, počne iz srca - saj veste, dela s srcem, misli s srcem in tudi sanja s srcem. In kako v sodobnih filmih veste, da je srce junakinje čisto, nedolžno in brezmadežno? Ker je obdana z invalidi, seropozitivnimi, transvestiti in brezposelnim možem. Ha.

ZADRŽAN