Renny Harlin / Dirka

Predstavljajte si predfilm za akcijski film, saj veste, nabitega, bučnega, bombastičnega, naspidiranega, eksplozivnega, kaotičnega, heh, tipičnega - bum, bam, bem, tresk, šving, dram, vruuuum! Non-stop ropotanje in butanje, noben kader ne traja več kot sekundo, avtomobili letijo po zraku, vse se ruši, sliko zanaša in raznaša - predfilm pač. Dirka izgleda kot predfilm, ki traja dve uri! Kot predfilm, ki se ne konča in ne konča. Ki se noče končati. Dirka je predfilm za Dirko. Gledati ga lahko začnete, kjer hočete, ker se v principu sploh nikoli ne začne. Nemogoče? Huje - neznosno. Ob Dirki se počutite kot Bill Murray v Neskončnem dnevu, le da ste vi podvrženi hujši torturi kot Bill - njemu se je nenehno ponavljal isti dan, vam pa se nenehno ponavlja ista minuta. Isti kadri, isti avtomobili, isti dialogi. Perpetum mobile že dolgo ni bil tako dolgočasen, tako mučen in tako monotono pocarski. In postan. In zaležan. In obrabljen. In seveda - klišeji niso bili že dolgo tako negledljivi. Kar je srhljivo, zlasti če pomislite, da ni v Dirki ničesar razen klišejev.