Barry Levinson / Bandita
Bandits, 2001
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 30, 31. 7. 2002
Barry Levinson je tipični studijski birokrat - tako zelo je odvisen od scenarija, da nikoli ne ve, kaj bo vžgalo. In mi tudi ne. Tip je utelešenje Goldmanove slovite krilatice, da v Hollywoodu nihče nič ne ve. Levinson je posnel Diner, Rain Mana in Pasje dneve, toda posnel je tudi katastrofalne banane - Sfero, Jimmyja Hollywooda in Igrače. Če je scenarij dober, potem dobro izgleda tudi Barry - če je scenarij slab, potem mu Barry ne more pomagati. No, scenariju za Bandita ne morejo pomagati niti Bruce Willlis, Billy Bob Thornton in Cate Blanchett, tako da se vsi skupaj ves čas le malce hecajo, navsezadnje, nonšalantni Willis in nevrotični Thornton sta razvpita "Sleepover Bandits", medijski atrakciji, največja in najbolj uspešna bančna roparja v zgodovini Amerike. Bank ne ropata na klasičen način, ampak dan pred ropom skrivaj ugrabita direktorja banke in potem zjutraj z njim prideta v banko, povsem mirno in elegantno, brez nasilja in krvi, kot da ni nič, dokler ne nabašeta na Cate, zdolgočaseno, nesrečno, voljno, manično depresivno Holding-Out-for-a-Hero gospodinjo, ki se kar sama javi za njuno talko. Da je Cate le ledena gora, ki čaka na svoj Titanik, se razume samo po sebi, kakor se samo po sebi razume, da bandita ropata le bogate, le banke, ki jih ščiti zvezni proračun. Film, sicer le simptom zvezdniške hipohondrije, nam skuša bandita na vsak način priljubiti. "Vlada krade ljudem - midva le denar vračava ljudem," dahne Willis. Aja? Kaj sledi, Bruce - musical, v katerem bodo direktorji Enrona in WorldComa peli, hej-la, hej-lo, hej-li, krademo le vladi? Film Bandita se brez sramu šlepa na vestern Butch Cassidy in Sundance Kid, za dialoge pa uporablja kar verze iz popevk Bonnie Tyler, recimo: "Once upon a time, I was falling in love, now I'm only falling apart."
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 30, 31. 7. 2002
Barry Levinson je tipični studijski birokrat - tako zelo je odvisen od scenarija, da nikoli ne ve, kaj bo vžgalo. In mi tudi ne. Tip je utelešenje Goldmanove slovite krilatice, da v Hollywoodu nihče nič ne ve. Levinson je posnel Diner, Rain Mana in Pasje dneve, toda posnel je tudi katastrofalne banane - Sfero, Jimmyja Hollywooda in Igrače. Če je scenarij dober, potem dobro izgleda tudi Barry - če je scenarij slab, potem mu Barry ne more pomagati. No, scenariju za Bandita ne morejo pomagati niti Bruce Willlis, Billy Bob Thornton in Cate Blanchett, tako da se vsi skupaj ves čas le malce hecajo, navsezadnje, nonšalantni Willis in nevrotični Thornton sta razvpita "Sleepover Bandits", medijski atrakciji, največja in najbolj uspešna bančna roparja v zgodovini Amerike. Bank ne ropata na klasičen način, ampak dan pred ropom skrivaj ugrabita direktorja banke in potem zjutraj z njim prideta v banko, povsem mirno in elegantno, brez nasilja in krvi, kot da ni nič, dokler ne nabašeta na Cate, zdolgočaseno, nesrečno, voljno, manično depresivno Holding-Out-for-a-Hero gospodinjo, ki se kar sama javi za njuno talko. Da je Cate le ledena gora, ki čaka na svoj Titanik, se razume samo po sebi, kakor se samo po sebi razume, da bandita ropata le bogate, le banke, ki jih ščiti zvezni proračun. Film, sicer le simptom zvezdniške hipohondrije, nam skuša bandita na vsak način priljubiti. "Vlada krade ljudem - midva le denar vračava ljudem," dahne Willis. Aja? Kaj sledi, Bruce - musical, v katerem bodo direktorji Enrona in WorldComa peli, hej-la, hej-lo, hej-li, krademo le vladi? Film Bandita se brez sramu šlepa na vestern Butch Cassidy in Sundance Kid, za dialoge pa uporablja kar verze iz popevk Bonnie Tyler, recimo: "Once upon a time, I was falling in love, now I'm only falling apart."
PROTI