John Woo / Glasniki vetra

Da so vojni filmi urgentni, ni dvoma - niti John Woo ni mogel mimo. Vse svoje pirotehnične akrobacije, vse svoje slow-motion razčefuke, vso svojo vizualno virtuoznost, vso svojo kinetično intenzivnost, ves popcorn in vse svoje velike leitmotive, čast, prijateljstvo in samurajsko moralo, je odpeljal na Pacifik, na otok Saipan, ki ga streli, rafali, bajoneti, tanki, letala, granate, ogenj, marinci, Japonci, trupla, leteče glave in frleče okončine leta 1944 prelevijo v adrenalinski park. Jasno, Woo s sabo odpelje tudi vse vojne klišeje, ki so se prebudili po Reševanju vojaka Ryana, toda hej - pri Wooju klišeji vedno pojejo operne arije. Junaki, bolj ali manj hard-boiled killerji, zadevajo s hongkonško spaghetti natančnostjo, heroizem, patriotizem in humanizem so didaktični in tesni, toda ne vodotesni, banane, ki si želijo vrnitve k svojim ljubicam, gredo v koščke, sam Woo pa z vsakim kadrom dokazuje, da je voljan vaš telefonski imenik preoblikovati v Sikstinsko kapelo - in seveda, vključi tudi pregovorno situacijo, v kateri tipa s pištolo merita drug v drugega. Namesto podpisa. Woo pač.