Jay Roach / Austin Powers v Zlatotiču

Dr. Evil (Mike Myers) ostaja pop-art frik s kompleksom Ernsta Stavra Blofelda - spet hoče uničiti svet. S “traktorskim žarkom”! Toda najprej zbeži iz zapora in najde sorodno dušo, nizozemskega hudodelca Goldmemberja (Mike Myers), okej, sociopatskega kvazikanibala - ee, avtokanibala - z grotesknim zlatim tičem, ki mu pomaga ugrabiti Austinovega očeta, swingerskega Nigela Powersa (Michael Caine). Razlog več za shagadeličnega, groovy-zvodniškega Austina (Mike Myers), da se iz hip-hop 21. stoletja zavihti nazaj v disko sedemdeseta, kjer ga ob odvratnem škotskem debeluhu Bastardu (Mike Myers), zdaj sumo borcu, funky Foxxy Cleopatri (Beyonce Knowles), očitnem poklonu blaxploitation kraljicam tedanje ere, bejbah a la Fook Mi in Fook Yu, orjaškem mozolju in Studiu 69 čaka biografija družbe, ki temelji na penisu. Ni kaj, genitalnih, telesnih in dermatoloških gagov je toliko, da je Austin Powers v Zlatotiču videti kot pop avtobiografija penisa, kot parodija falokratske, orto heteroseksualne družbe, v kateri so moški tako obsedeni s sabo, svojo močjo, svojo dominantnostjo in svojo potenco, da rojevajo drug drugega - in sami sebe. Da so bejbe v Austiniadi marginalne, zato ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da vsi štosi letijo na “samorazmnoževanje” moških - na ojdipske odnose med Dr. Evilom in Austinom, njegovim idealnim jazom (ja, oba igra Myers), njegovim zatrtim sinom (Seth Green) in Mini-Jazom (Verne Troyer), njegovo mini repliko, še toliko bolj, ker se v nekem prizoru ustvari vtis, da Dr. Evil rojeva Mini-Jaza, in ker so vsi navidez nepovezani moški v resnici le velika, fluidna heteroseksualna družina, ki je rodila samo sebe. Feministke tega ne bi znale povedati bolje. Potovanje skozi čas je tako incestuozno, huh.