Hanna A.W. Slak, 2002 / Slepa pega

Slepa pega, režijski debi Hanne Slak in obenem prvi slovenski film, pri katerem je bila direktor fotografije ženska (Karina Kleszczewska), je tako lepo posnet, da niti ne pomislite, da je slovenski, dokler Manica Dorrer ne reče pizda. Manica gleda z usti, šobo naredi z očmi, pizdo pa vedno, v vsakem filmu, izreče tako avtorsko, tako fonogenično in obenem tako negotovo, kot bi jo sama izumila in jo zdaj na trgu šele testira, jasno, z rahlim občutkom krivde, kot vedno jezno ujeta v majhen, mračen, zaprt prostor, ki je iz nje naredil mučenico, izganjalko urbanih demonov: tako je bilo v Šterkovi Ljubljani in Živulovičevem Vladimirju, in tako je v Slepi pegi, v kateri čike prižiga tako verižno in tako nevrotično kot femme fatale, ki je zatajila očeta, zapeljala maminega ljubimca in spala z bratom.