Peter Jackson / Gospodar prstanov: Stolpa

Petru Jacksonu, velikemu fantazistu in fetišistu, se pozna, da je kariero začel z grozljivkami. Grozljivke je namreč bolj kot druge žanre obsedalo telo - njegove meje, njegove transformacije in mutacije, njegovo razpadanje, njegova grozljivost in odvratnost. Grozljivke so človeško telo spremenile v spektakel pošastnosti, kužnosti, tesnobe in gnusnosti - in nič ni bilo bolj grozljivo od "modernega" telesa, ki je spremenilo obliko. Ne pozabite, da so se grozljivke že v tridesetih zavrtele od telesa, ki ga parazitsko sesa pošast (Drakula), prek redizajniranega telesa (Frankenstein) in spačenega telesa (Spake), do telesa, ki je izginilo (Nevidni človek), in hitro postale alegorije nestrpnega, agresivnega, kapitalističnega okolja, ki se hoče polastiti telesa in mu zagospodariti. Hladnovojne grozljivke so strah pred "drugačnim", "kužnim" telesom (npr. The Thing) in izgubo telesa (Invasion of the Body Snatchers) le še stopnjevale - pod Cronenbergom, Osmimi potniki in cyberpunkom je bilo telo le še poligon za parazitske invazije, poslovne špekulacije in antidarwinizem. Grozljivke so bile v tem smislu dveh sort: na eni strani so bile tiste, ki so hotele človeško telo rešiti, na drugi strani pa one, ki niso puščale nobenega dvoma, da je sprememba oblike človeškega telesa neizbežna. Peter Jackson sodi kakopak v to drugo sorto - njegove novozelandske grozljivke a la Bad Taste in Brain Dead so bile divje, ekstremne, sarkastične himne novim oblikam telesa. Telesa so razpadala, bruhala, trpela, pokala in letela v zrak - točno, iskala so novo obliko in strpno okolje, ki jih bo sprejelo. Body art je postal body horror.