Stephen Soderbergh, 2002 / Solaris

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 10, 10. 3. 2003

Lemov sci-fi roman Solaris je zadnja leta "navdihnil" mnoge filme, tudi Krvavo obzorje in Sfero, tako da se je preveč junakov znašlo pred skrivnostno substanco, ki halucinantno in pogubno preslikuje njihove strahove, travme, tesnobe, frustracije in občutke krivde, da bi lahko Soderbergh deloval sveže, pa četudi se zelo trudi, da bi Solaris intoniral drugače... ee, da bi bil bližje Tarkovskemu kot pa Krvavemu obzorju. Kar je seveda le stvar retorike: ko je Tarkovski posnel Solaris, je posnel svoj najbolj pop film. Solaris je Soderberghov najmanj pop film: antispektakelski, hladen in klavstrofobičen, brez iskre v očeh, čudovito odsoten, tako rekoč mesečen, hipnotično fluiden in eliptičen. Ko Chris Klein (George Clooney), zagrenjeni psiholog, pripotuje na vesoljsko postajo Prometheus, ki kroži okrog planeta Solaris, lahko le nemočno ugotovi, da so astronavti potrebni urgentne terapije - Solaris jim je zjebal glave.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?