Harold Ramis / Mafijski blues

Mafijski boss Robert De Niro hoče za vsako ceno iz aresta, kjer mu nekdo streže po življenju, zato začne hliniti pacienta, heh, manično-depresivnega shizofrenika. In ker je v tem zelo prepričljiv, ga spustijo v oskrbo njegovemu staremu psihoterapevtu, Billyju Crystalu, jasno, pod pogojem, da ga spravi k pameti in kruhu. To je novo - vse ostalo je staro, vključno z mentalnim ustrojem mafijskega bossa. De Niru itak ni treba hliniti, da je manično-depresivni shizo. Hej, tak je že sam po sebi. Ne, nikoli se ne smeji. Zakaj? Ker se ne zna smejati. To vem jaz in to veste vi in to ve cel svet. Iskreno rečeno, tako je ponotranjen, da se mu zdi, da se ne sme smejati. To bi lahko ubilo ali pa vsaj kompromitiralo njegov imidž. Še huje, to bi ga lahko razbremenilo, relaksiralo, mi pa vemo, da lahko De Niro funkcionira le, če je napet, obremenjen, stresen. Smisla za humor ima zato le toliko kot Greta Garbo. In nič več.